Winter Wonderland

Medtem ko si po poznem petkovem zajtrku sušim pravkar nalakirane nohte in absorbiram močne sončne žarke, ki sem jih tako pogrešala zadnje dni, se mi po mislih podijo dogodki preteklega tedna. S kakšno hitrostjo se vse skupaj dogaja. Moj urnik je (pre)polno zaseden, ampak ne bom se pritoževala, saj mi je dinamičnost veliko bolj pri srcu, kot pa lenarjenje pred televizijo na kavču. No, res da se vsako toliko prebudi nostalgija po domačem kavču, slovenski komercialni televiziji in maminih kosilih. In kot za šalo, mi je mama sporočila, da bodo ta vikend iz kuhinje zadišali home made božični piškoti. Oh! Jaz pa ostajam pri enostavnih testeninah in po novem tudi redna gostja šolske kantine. (Dnevne akcije za kosila so odlična izbira, medtem ko čakaš na naslednje predavanje. Za 3,75€ sem se včeraj najedla kitajskega woka in doživela čisto pravo ameriško jedilnico, takšno kot vidite v filmih - Kitajci na enem kupu, blondinke iz sestrščin na drugem, Apple privrženci vsem na očeh na sredini, tipični nizozemski fanti, 2 metrski velikani, v srajčkah in z gelom polizanimi lasmi nazaj, pa šarmirajo kot po modni pisti gor in dol po kantini. S Fabiem, nasmejanim in zgovornim italijanskim študentom business administration, sva se usedla nekje vmes tega kaosa.)

Z Dunyo.

V zadnjih dneh je temperatura strmo padla in zavita v tople pletenine sem pripravljena na zimo. Vse že čaka na prihod zadnjega meseca decembra. Center Rotterdama krasijo božične lučke, nočne zabave promovirajo božične teme v stilu Winter Wonderland, v torek pa me čaka celo izmenjava daril med kolegi IBCoM programa. Naša koordinatorka organizira Sinterklaas, kar bi bilo po naše Miklavž, vsak pa more prinesti simbolično darilo, ki si ga bomo med seboj izmenjali. Všeč so mi takšni dogodki, saj imamo v tem hitrem tempu takrat čas nadoknadit druženja za nazaj. Drugi blok prvega semestra je namreč veliko bolj intenziven za vse nas. Sama imam 4 predmete, za vsak predmet pa tedenske eseje, seminarske naloge, predstavitve ... Utapljam se v delu, ampak ker znam dobro plavati, imam poleg faksa na sporedu še delo za Housing Anywhere, ki odlično napreduje, saj sem do sedaj organizirala 3 od 4 sestankov, manjka mi samo še Univerza v Ljubljani, ampak tudi ta se, čeprav bolj počasi, pomika proti cilju, ter vse obveznosti  povezane z Marketing Association. Tukaj se moramo malo bolj ustaviti, saj imam pomembno novico.

Kot sem že povedala, sem za MarkEUR, marketinško revijo, odgovorna za intervjuje in glavni, 4-stranski intervju je srce revije. Želeli smo dobiti nekoga pomembnega, nekoga, ki bo na prvi pogled oz. na prvo branje pritegnil študente, nekoga, ki je vzgled in ki mu lahko zavidamo uspešno kariero. Na Nizozemskem je veliko uspešnih podjetij in prva asociacija je bila velesila Heineken. Ampak po nadaljnjem razmišljanju in poglabljanju v marketing preteklega leta, smo si le želeli dobiti intervju z nekom iz Microsofta. To bi bilo super, smo si mislili, saj je Microsoft letos lansiral nove Windows 8, kjer je imela veliko vlogo oglaševalska kampanja, za katero so porabili največji finančni zalogaj do slej. Po 3 tednih klicanja, pisanja emailov in prosjačenja so se nas le uslišali. Dobili smo intervju z vodjo marketinga in prodaje za Windows 8! To je huge!! Tako sva pretekli petek s kolegom Wesleyjem odpotovala v Amsterdam, kjer ima Microsoft svoje prostore in ostala popolnoma navdušena. Microsoft je ogromno podjetje in že sama stavba, moderna in steklena, me je impresionirala. Notranjost pa sploh - waw! Kot nam je kasneje povedal intervjuvanec gospod Bas, je bila ideja Bill Gatesa, da bi bili vsi enakopravni, da ne bi bilo razlik med direktorji in uslužbenci, saj je atmosfera v podjetju zelo pomembna. In kaj se je zgodilo? V Microsoftu nimajo pisarn! Vsi skupaj sedijo v eni ogromni dnevni sobi, s tapisonom po tleh, kavči na eni strani, kuhinjo na drugi, ogromnimi mizami za delo, tako da lahko en trenutek sediš zraven direktorja, naslednji trenutek pa zraven svojega podrejenega. Zanimivo, moram reči. Vse skupaj deluje zelo domače in da se uslužbenci počutijo kar se da udobno, je ob strani celo majhna sobica s posteljami, kjer se lahko odpočijejo od potovanja in jet-laga, časovnega zamika. Da ne omenjam še najnovejše tehnologije, od računalnikov, tablic in telefonov, spletnih konferenc in popolnoma drugačnih Windows 8. Saj mi ni treba poudarjati, kako zanimiv je bil šele gospod Bas in kako atraktivno zgodbo smo dobili za naš intervju, kajne? Več si boste prebrali v januarski številki revije :)

V vsej tej noriji pa sva si s Claudiem v nedeljo privoščila izlet. Izkoristila sva še zadnjo dnevno karto za vlak, s katero lahko potuješ kolikor želiš, in se odpravila proti severu. Na poti sva se ustavila v Utrechtu, glavni cilj pa je bil Groningen, mesto na skrajnem severu Nizozemske. Dobre 3 ure vožnje iz Rotterdama in občutila sva pravi severni mrzel veter, že z rahlim priobčutkom Skandinavije. Ker so dnevi vedno krajši, zmrači se že okoli 5h popoldan, noč v kombinaciji z mrazom in hladnim vetrom pa močno vpliva na utrujenost. Iz nič kaj posebnega Groningena sva se odpravila po topli večerji, na poti nazaj pa sva se ustavila še v Amsterdamu. Čeprav je bil tokrat že moj 5. obisk nizozemske prestolnice, me je navdušil v popolnoma novi luči - božični, namreč. Nočni Amsterdam v soju prazničnih luči je bil prava atrakcija tudi za moj umetniški duh in mi napolnim spominsko kartico z novimi fotografijami. 

Utrecht.

Skoraj kot primorska burja, kajne? ;)

Groningen.

Amsterdam.

Pred mano je očitno zelo sončen in mrzel vikend. Seveda vikenda tukaj ne dojemam v polnem pomenu besede, predvsem zato, ker se v petek popoldan ne peljem domov in v nedeljo zvečer ne skrbim za pakiranje kovčka in prevoz nazaj v Ljubljano. Tukaj imam drugačne obveznosti in prav super se mi je ukvarjati z njimi. Žal pa december prinese s seboj veliko sloves. Nekateri študenti na izmenjavi, se bojo od Rotterdama in vseh nas morali posloviti že pred Božičem, in prvi izmed teh nesrečnežev bo prav Darshak. Nedelja je njegov zadnji dan z nami, v ponedeljek pa bo že spal v svoji domači indijski postelji na 30 stopinjah Celzija in se nažiral curryja. Prav zanima me, kakšni bodo občutki v nedeljo, ko se bomo poslovili. Nočem it domov, se mi je nazadnje pojamral, in prav verjamem mu. Nočem, da se konča ... A o tem sedaj še nimam časa razmišljati, raje se veselim decembra, ki je tik pred vrati.