Življenje niso le tekoče stopnice do cilja - ali so morda le moje pokvarjene? Ne, mislim, da se boste z izjemo nekaterih 'srečnežev' vsi strinjali, da življenje sestavljajo težko premagljive ovire, napor in včasih razočaranje, spet drugič pa manjka le enostaven skok do nepopisne sreče in veselja. Kdo nam narekuje, kako se bo odvil dan in s kakšnimi misli se bomo zbudili drugo jutro? Na dnevnem popotovanju namreč srečujemo nove in nove ljudi, nekaterih si sploh ne zapomnimo, drugi pa nam pustijo pečat. Kdo ali kaj bo torej tisti, ki bo razlog za širok nasmeh na našem obrazu ali povešeno glavo in strto samopodobo? Ljudje, ki jih imamo radi, ki so nam blizu in nam veliko pomenijo. Oni so tisti, ki nam dajejo smernice in vplivajo na našo hojo po stopnicah, ki nas spodbujajo in podpirajo. Zame so to ljudje, ki se jih razveselim že ob samem pogledu, saj nas vežejo spomini preteklosti in prihodnost. To so moji prijatelji.
Čeprav zadnje 3 mesece (prav danes je tudi obletnica!) živim na drugem koncu Evrope, stran od domače scene v Ljubljani in Novi Gorici, se počutim povezana z vsemi, bolj kot kadarkoli. Verjamem, da je težko uskladiti urnike med seboj za pijačo ob Ljubljanici, kaj šele za organizacijo potovanja v daljni Rotterdam in mislila sem, da bodo vse obljube o obiskih zbledele takoj, ko bom Sloveniji obrnila hrbet. Po tihem pa sem vseeno verjela, da je vez med najboljšimi prijatelji težko kar pretrgati in se za pol leta pozabiti. In prav sem imela - ne le, da smo v stalnem kontaktu prek socialnih omrežij, obiski se vrstijo kar na vsakih 14 dni! :) Lepo je, ko slišiš, da te nekdo pogreša, da mu manjkaš v njegovem vsakdanu, še lepši pa je trenutek, ko se po dolgem času res pristno objameš in izmenjaš pogled iz oči v oči. Če je prijatelj pravi, je trenutek nepozaben in obisk mine s svetlobno hitrostjo. Tokrat sem odkljukala tretjega po vrsti ...
Matija, Dušan, Jure in Jani so bili moška zasedba, ki so v preteklih dneh prepotovali vse od Trevisa (in ne Benetk - ja, to sta dve različni letališči, kdor še ne ve ;) do Bruslja, Rotterdama, Amsterdama in nazaj. Kljub nepričakovanim nevšečnostim moram fante pohvaliti! Prvič zato, ker so preživeli, vsekakor pa tudi zaradi dobre volje in prilagodljivosti. Polepšali ste mi vikend in me podprli v težkih trenutkih, prav takrat, ko sem to potrebovala. Upam, da ste tudi vi uživali, jaz sem vas bila zelo vesela!
V življenju so vzponi in padci in nič včasih ne moremo vplivati na to. Včasih se nam zdi, da se nam dela krivica, spet drugič mi vrtimo ljudi okoli prsta. Življenje ni pravično, res je. Vendar veliko dosežeš že, če najdeš tiste ljudi, katerim lahko zaupaš, se zjočeš na njihovih ramenih in nasmeješ neumnim internim šalam. Prijatelje, s katerimi deliš najlepše in najtežje trenutke, ko se vzpenjaš po, žal ne tekočih, stopnicah.
Matija, Dušan, Jure in Jani so bili moška zasedba, ki so v preteklih dneh prepotovali vse od Trevisa (in ne Benetk - ja, to sta dve različni letališči, kdor še ne ve ;) do Bruslja, Rotterdama, Amsterdama in nazaj. Kljub nepričakovanim nevšečnostim moram fante pohvaliti! Prvič zato, ker so preživeli, vsekakor pa tudi zaradi dobre volje in prilagodljivosti. Polepšali ste mi vikend in me podprli v težkih trenutkih, prav takrat, ko sem to potrebovala. Upam, da ste tudi vi uživali, jaz sem vas bila zelo vesela!
V življenju so vzponi in padci in nič včasih ne moremo vplivati na to. Včasih se nam zdi, da se nam dela krivica, spet drugič mi vrtimo ljudi okoli prsta. Življenje ni pravično, res je. Vendar veliko dosežeš že, če najdeš tiste ljudi, katerim lahko zaupaš, se zjočeš na njihovih ramenih in nasmeješ neumnim internim šalam. Prijatelje, s katerimi deliš najlepše in najtežje trenutke, ko se vzpenjaš po, žal ne tekočih, stopnicah.
No comments:
Post a Comment