Živčna razvalina

Saj ne da nisem navajena delati pod pritiskom, ampak tokrat, uff ... Naj rečem z lepimi besedami - tokrat je bilo kar pestro :) 

Skoraj sem že pozabila na tisti občutek, ki ga slovenski študenti dobimo dvakrat letno. Ne ciljam na nič drugega kot študijsko obdobje! Januar in junij, dva peklenska meseca, ki se ju hočemo v čim večjem loku izogniti in prespati. Seveda življenje ne bi bilo tako zabavno, če bi se to res zgodilo, ampak situacija je taka - ko se po novem letu ves premačkan končno odločiš odpret skripto ali ko se treseš v kotu ponavadi premrzlo hlajene knjižnice, čeprav je zunaj peklenskih 30 stopnij, buljiš v zapiske, se prepričuješ v stilu "jutri pa zares začnem" in si morda celo izbrišeš Facebook, v upanju na čimprejšnji zagon in notranjo motivacijo. Te pa od nikoder. Najlepši del je odlašanje. V neskončnost, če bi bilo mogoče. Na tej točki si je pametno postaviti nek cilj, ki te bo motiviral, kot smo si ga na primer lansko zimsko študijsko obdobje dale 4 prikupne sošolke iz FDVja. Se še vsi spomnimo statistike? No, strah in trepet vsem družboslovcem, Maja, Barbara, Katarina in jaz, smo bilo trdno odločene, da jo bomo naredile takoj v 1. roku, saj si druge izbire nismo mogle pustiti. V času 2. roka izpita smo imele že rezervirane počitnice v Španiji, tako da ta možnost nikakor ni prišla v poštev. Motivacija nas je gnala k učenju in naj nas pohvalim - naše ocene statistike iz indeksa kar žarijo! ;) 

No, ponovno h panični situaciji pred izpiti - dnevi minevajo, roki so vedno bližje, pomembne pa postajajo ure in minute. Naj še tako "težijo" s sprotnim delom, ampak iz izkušenj sem se naučila, koliko bolj produktivna sem, če mi teče voda v grlo. Ne gane me, če vsi 'ta pametni' sedaj vržejo roke v zrak in začnejo ugovarjati. Tisti resnični pametni si znamo razporediti čas glede na količino in pomembnost dela. Seveda je vse skupaj potem bolj napeto in vznemirljivo, tempiran si do zadnje minute, ampak le sam odgovoren za posledice. Vedno seveda ne uspe, na napakah se učimo, je pa kar produktiven način. Mora biti.

Se sprašujete, zakaj v začetku novembra blebetam o izpitih? 'Cuz I just had one yesterday! Ja, včeraj sem odpisala svoj prvi (in upam, da tudi zadnji) izpit na izmenjavi. Čez vikend živčna razvalina, zadnjih 24 ur pa žarim kot marjetica. Ne še povsem, saj moram do jutri oddati še seminarsko nalogo za isti predmet (Consumer Behavior & Marketing Action), ki pa ni še ravno končana ... Ampak izpit je mimo! Hvala bogu!
Ne bom zanikala, da se nisem učila, ne vem zakaj bi, ampak psihologijo potrošnika sem tokrat premlela že tretjič v svojem kratkem študijskem življenju. Če štejemo maturo iz psihologije, kateri sem zelo hvaležna za osnove, ne smem pozabiti lansko letne Psihologije potrošnika pri prof. Klintu, vseeno je bila tokratnja največji izziv. Učenje v angleščini me je strašilo že od začetka. Vse teorije in akademski termini, vse razlage in eksperimenti, vse v angleščini. Seveda se v angleščini po 2 mesecih in pol počutim že zelo domače, ampak strah ali bolje rečeno adrenalin, me je razjedal. Bala sem se, da ravno ene besede v navodilih ne bom razumela in ravno zaradi tiste besede ne bom znala nadaljevati. Ali pa pri vprašanjih na obkroževanje, saj je v celem vprašanju z odgovorom vred 20 besed. Slovar pa seveda ni bil dovoljen, saj se od študentov mednarodnega programa, brez obzira na študente, ki so na izmenjavi, pričakuje enakovreden nivo angleščine. Kakorkoli, tudi če bi slovar bil dovoljen, ga ne bi imela, saj slovensko-angleškega ne dobiš v celem Rotterdamu! Mission impossible.

Torej, vikend je minil študijsko v stilu priprav na torkov izpit. Največje presenečenje pa je šele sledilo ... Ne bom poudarjala, da sem na faks prikolesarila premočena zaradi hudomušne plohe, ampak ko sem vstopila v stavbo M (M-building) našega kampusa, se je pred dvorano drlo na stotine ljudi. Bog pomagaj, sem si mislila, kako bom jaz sedaj dobila mojo učilnico. Prav tako so bile zmedene moje sošolke, Jana iz  Nemčije, Linda iz Avstrije, Morane iz Francije in Sydney iz Amerike. Ostanimo skupaj in vse bo dobro, smo se tolažile kot da bo zdaj zdaj konec sveta. Po opazovanju drugih študentov, smo ugotovile, da vsi zrejo v velike ekrane pred vhodom v dvorano. Na ekranih piše ime predmeta, številka bloka in tvoja številka, torej iz ekrana razbereš v kateri blok se moraš usesti. To je še šlo. Blok številka 2. Ko pa smo vstopile v dvorano, to je bil šok. Po njihovo "učilnica", po moje hala! Naj jo imenujem kar dvorana. Torej, dvorana je ogromna, baje sprejme 1000 študentov! Razdeljena je na okoli 30 blokov, to so oddelki v dvorani, vsak blok pazi 1 nadzornik. Ha, ko smo že pri nadzornikih - čuvale so nas babice! Dejansko, none/babice stare 60, 70 ali 80 let! Urejene gospe, strogega videza, ki so verjetno že nekaj časa v pokoju, svoj prosti čas pazi študente na izpitih. Zdi se mi odlična ideja, saj babice dobijo nekaj plačila (verjetno manj kot profesorji, kar je plus tudi za univerzo), imajo priložnost druženja in ponovnega vzpostavljanja avtoritete, poleg tega pa je poštenost zagotovljena, saj nimajo pojma o snovi, torej ne znajo pomagati študentom pri vprašanjih. 

Ko smo se s sošolkami posedle v blok 2, se razkomotile na 1 kvadratnem metru prostora, smo opazile, da imajo drugi študenti na mizi hrano in pijačo. Brez problema so si prinesli sendviče in druge prigrizke, kavo, čaj, vse za lažje preživetje naslednjih 3 ur. Ja, čas pisanja - 3 ure. In ne 20 ali 30 min, kot je zadnje čase zelo popularno na domačem FDVju. Tukaj čas ni ovira, saj možnosti goljufanja pač ni (po navadi po 1 uri pisanja le še iščeš rešitve pri sosedih in ne več v svoji glavi, poznam ;). Torej, dvorana je bila približno na tretjino polna, v različnih blokih pa so študenti pisali izpite za različne predmete. Razumljivo? Vsi skupaj pišejo istočasno v isti dvorani študenti različnih fakultet, različne predmete. V vsakem bloku se piše svoj predmet. Upam, da si znate predstavljati, saj vem, da se sliši nenavadno. 

Točno ob 9:30 iz zvočnika slišiš glas. Kot na letalu te prvo pozdravijo, povedo navodila in pravila pisanja, čas pisanja, kako je z wcji, kdaj lahko dvorano zapustiš in vse, kar moraš vedeti v naslednjih 3 urah. Babica razdeli izpite in se začne. Izpit zgleda kot pola na maturi, pozoren moraš biti, kdaj uporabljaš svinčnik in kdaj kemično pisalo, vse ostalo, kar potrebuješ pa je - znanje. Prvih 20 vprašanj sem morala zbirati med odgovori na obkroževanje, druga polovica izpita pa sem se bolj ali manj razpisala na 5 esejskih vprašanj. Nič ne bom govorila, kako mi je šlo. Občutek je ok, pri nekaterih vprašanjih sem bila za odgovor prepričana, pri drugih ne, pri enih mi je zmanjkalo prostora, ker sem želela povedati preveč, pri drugih sem ostala brez besed. Zahtevnost izpita je bila kar na nivoju, tako se bom izrazila. Na rezultate pa bom morala še počakati. 

Ne znam opisati, kako dobro mi je del 12-urni spanec. Svet je kar lepši, ko pustiš takšno breme za seboj. In  ko pogledam nazaj, ne morem verjeti, da je prva polovica zimskega semestra že končana. Dva predmeta, čakajo me še štirje. Vsekakor bo druga polovica bolj pestra, bolj živčna, bolj napeta, ampak - kaj drugega pa naj pričakujem, saj smo mladi in naj rečem hvala faksu, saj nam adrenalin dela življenje zabavno! :)