Mmm, cupcakes

Priznam, nikoli nisem bila kaj prida v kuhinji in nikoli me to ni nič kaj motilo. Vedno sem se nahranila, tako da nisem bila lačna ali še bolje je za to poskrbela moja mama. Ne morem mimo dejstva, da pogrešam velika domača kosila in predvsem študentske bone. Spoštujmo to enkratno prednost slovenskih študentov! Poleg tega, pa sem bila vedno (po slučaju?) obkrožena z ljudmi, ki so uživali v kuhanju, eksperimentiranju in peki. Zakaj bi se človek branil, če na svetu obstajajo ljudje, ki v tem uživajo? Zato nikoli nisem imela potrebe ne motivacije po učenju.

A glej ga zlomka, kako se vse obrne! Študijska izmenjava me je poleg akademskih reči naučila tudi veliko vsakdanjih opravil, kot na primer pranje posode brez pomivalnega stroja in ob tem nič razbiti, ločevanje črnega in belega perila, saj v nasprotnem primeru se celih 5 kg oblek, kolikor jih sprejme pralni stroj obarva enako, pospravljanje zmede na 6 kvadratnih metrih sobe, kupovanje "špeže" v trgovini in skrbeti za zalogo v domačem hladilniku, čiščenje, reševanje poplavljenega stranišča, razumevanje metroja in trama, upoštevanje pravil za kolesarje, in še in še ... V času moje samostojnosti pa se je iz nenada utrnila tudi želja po - peki! 

Mogoče je name imela vpliv Whitneyjina "bring-a-dish" zabava, ko je prijateljica prinesla domače cupcakes in mi razložila, "kako enostavno jih je naredila", mogoče je name imel vpliv Claudio, ki se v kuhinji znajde kot v lastnem žepu, mogoče pa celo moja trma. Vse skupaj je torej vodilo do ponedeljkovega popoldneva, ko sem začela s peko čokoladnih cupcakes. Preprosto in hitro, čeprav ne najbolj estetsko, ampak kritike so bile zelo pozitivne, jaz pa več kot ponosna. Spodaj je dokaz. V času, ko vam o tem razlagam pa so ena za drugo že zmanjkale s pladnja ... Njam njam! :)