Nov jutri

Zakaj se čas ne more ustaviti? Zakaj teče tako nenormalno hitro? Kam izgine dan in kako hitro mine noč, ko se po dnevnih opravkih in nekaj urah nočnega počitka ponedeljek preimenuje v torek, torek v sredo, sreda v četrtek ... Skoraj se ne morem zavedati, da je pred mano že november. Dneve zapolnim z miljontimi obveznostmi in medtem ko mestne ulice že skoraj krasijo novoletne lučke, trgovine pa prodajajo božične puloverje in se šopirijo z predprazničnimi popusti, se sprašujem, ali sem si morda na svoja ramena naložila preveč? Bom zmogla ali me bo povozil čas?

Zakaj tako zaskrbljeno, se morda sprašujete ... Ker če se bo nadaljevalo s takšnim tempom, bo moj notesnik eksplodiral skoraj tako kot moja glava. No, kdor me bolje pozna, ve, da je mojim besedam velikokrat dodan ščepec gledališke drame, ampak res - zadnji teden je bil podivjan, še bolj pa se bojim tedna, ki sledi. Nizozemski študentje imajo drugače razporejene semestre kot v Sloveniji, začetek novembra se namreč končuje prvi blok zimskega semestra. To pomeni, da me v torek čaka prvi izpit, v četrtek pa oddaja prve seminarske naloge. Z "ICT & International Development" sem že zaključila, saj sem si oceno prigarala s tedenskimi eseji (tukaj moram poudariti, da pregovor "slab začetek, dober konec" vsekakor drži, saj sem za končno češnjo v redovalnici (ponovno) zaslužila 9ko;)) ter skupinsko predstavitvijo. Zaključno oceno še čakam. Pri drugem predmetu "Consumer Behavior & Marketing Action" pa moram svoje znanje pokazati na izpitu. And that sucks.

Tako težko se skoncentriram, težko sedim pri miru za mizo in se učim. Vse okrog in okrog učbenika je bolj zanimivo kot njegove besede. Verjetno se lahko vsak poistoveti z mano, le da se vi s tem problemom še ne ukvarjate. No, januarja, ko bo panike zajela tudi slovenske študente, se prosim spomnite name. Hvala. Ampak kako le naj se zberem in učim, ko pa se na mojem urniku dogaja še tisoč drugih stvari:

1. Halloween - najbolj skomercializiran ameriški praznik, slovenska noč čarovnic. Ko pomislim, kako noro dobre Dexterjeve žrtve smo bile lansko leto in kako bolane fotke vidim na Facebookovih eventih, kar ne morem verjet, da sem ga letos izbrisala iz (prenatrpanega) urnika.

2. Master Event - predstavitev magisterijev na Erasmus University Rotterdam. Poslušala sem predstavitev prestižne RSM - Marketing Management in ostala brez besed. Osupla. Pozitivno presenečena. Mogoče ostanem na Nizozemskem dlje, kot sem pričakovala ...

3. Make A Move Event - v ponedeljek sem se udeležila enodnevnega dogodka, ki so ga organizirali študentje ekonomske fakultete v Rotterdamu, namen tega pa je bil predstavitev domačih podjetij, fakultet in nekaj koristnih delavnic za študente. Dopoldan sem sodelovala pri Professional Communication workshop in se naučila pravilnega obnašanja in govora v poslovnem svetu, popoldan pa sem poslušala predstavitev Antwerpen Management School. Zelo interesnetno, dokler ni zadnji slajd predstavitve razkril ceno šolnine - 24.000 €. Ha, se hecate? V želodcu me je kar zvilo, ampak upam da zaradi (pre)dobrega kosila.

4. Housing Anywhere - 1× na teden delam za stanovanjsko spletno platformo HousingAnywhere.com. Z Univerzo na Primorskem sem se za sestanek že zmenila, easy as that, s preostalimi tremi univerzami pa ne bo šlo tako zlahka. Ta teden sem morala klicati rektorje univerz, ampak jih, glej ga zlomka, nisem dobila. Bili so na sestankih, kosilu ali dopustu. Njihove tajnice so mi svetovale, naj poskusim srečo naslednji teden.

5. Marketing Association - društvo nam je organiziralo delavnico pisanja. Zelo sem se veselila tega dogodka, saj je bil gost predavanja zelo znan nizozemski novinar nacionalnega časopisa. Zanimivo in poučno, skupaj smo na primerih kritizirali in predebatirali kaj kupci želijo slišati, kako jih pritegniti in kako prodati revijo. "Keep it simple" je ključ do uspeha. 

6. Last but not least - na obisk v daljni Rotterdam sta prišla tudi moja starša! :)) Po zelo uspešnem prvem obisku prijateljic sem še bolj pripravljena komaj čakala mamo in tatu. Prvič sem od doma več kot dva meseca in pol in glede na tesno povezanost z mamo, je bil to zame in zanjo kar velik izziv. Če pomislim na tisto poletno nedeljo v avgustu, ko smo se zadnjič objemali na letališču v Trstu, kako daleč nazaj je že to, ter sedaj, ko sem ju, s solzami v očeh, zagledala na železniški postaji v Rotterdamu, ne morem reči drugega kot pa - ja, čas res beži! Zadnje 4 dni sem posvetila le njima, pohajkovali smo po Amsterdamu, si ogledali Rotterdam in moj kampus, šopingirali v Primarku, spoznali so življenje v Hertenkampu in moje simpatične cimre, jutri zjutraj pa odpotujeta nazaj. Jaz in Rotterdam pa ostajava. Sovražim slovo, ampak pravijo, da vse dobro enkrat mora priti h koncu. 

Tako mi torej minevajo dnevi, tedni in nenazadnje meseci. Moja notranja radovednost, zagon in energija pa me ženejo naprej. Nikoli mi ni dovolj, nikoli se ne ustavim. Ali si mogoče naložim preveč kot zmorem, ne vem. Zaenkrat mi še uspeva, še več - uživam in vsaka priložnost je nov izziv. Dovolj sem trmasta, da se ne bom pustila sesuti na tla, in dovolj sem organizirana, da me nič ne more vreči s tira. Vseeno pa je v meni kanček dvoma, ki ga nočem pokazati, ampak me zagrabi ob pogledu na moj notesnik. Najboljša rešitev, ki sem jo našla do sedaj je, da notesnika pač do konca naslednjega tedna ne odprem več. Včasih si pač moraš zatisniti oči in ko se zbudiš, je pred tabo že - nov dan.