Waaa, res se dogaja!! :)) Medtem ko mirno
poslušam, kako večerni dež spira dnevno vročico, naj na kratko poročam današnje
pestro dogajanje. Kar lepo od začetka ...
Kot že zadnje par
dni, tudi danes nisem veliko spala. Vsako urico sem želela še dodobra
izkoristiti s svojimi najdražjimi. Potem se je pa začelo. Budilka ob 6h, štart
ob 7h in izbruh (maminih) čustev na letališču v Trstu ob 9h. Po čeprav kratkem poletju
sem se razveselila Jasmine, kolegice s faksa, ki bo za pol leta v Rotterdamu
študirala novinarstvo. Skupaj sva se z veliko pretežkimi kovčki prebili na
letalo in po dobri urici počitka nad oblaki že pristali na Charleroi airport, od
Bruslja 63 km po zemljevidu navzdol. Poletno sonce je pripekalo, vročina se je
večala, z Jasmino pa sva za seboj vlačili 30 kg prtljage, cena pollitrske
plastenke vode pa se začne pri 2 evrih. Po pristanku sva morali na shuttle bus in vlak
do centra Bruslja, od koder sva se s high speed vlakom za okroglih 20€ pripeljali
do centra Rotterdama. Naj omenim še to, da sva se »nevede« vozili v prijetno
hlajenem prvem razredu, uživali v miru in tišini, rit pa nama je počivala na
zelo udobnih sedežih ... Dokler naju strojevodja ni zalovil v smrdljiv vagon za
navadne smrtnike. Torej, ob 17h sva končno prispeli v Rdam. Na železniški
postaji sta naju čakali Dee in Maria, nizozemski študentki, ki prijazno
pomagata študentom na izmenjavi.
S tramom smo se peljali skozi mestno jedro polno visokih stolpnic, širokih ulic, kolesarskih stez ... No, res je, da kaj dosti nismo videle, saj smo bolj kot turistične znamenitosti vrtele jezičke in navdušeno klepetale :) Z Dee sva izstopili postajo prej, pospremila me je do moje ulice nakar pa se nam je na sproti kot kakšna skandinavska boginja na kolesu pripeljala Odilia. Odilia je punca s katero sem bila v kontaktu glede stanovanja, saj bo svojo sobo oddala meni, medtem ko gre ona istočasno na izmenjavo na Tajvan. Ja, Nizozemci njihovemu visokemu standardu primerno veliko potujejo. Kakorkoli, Odilia me je nasmejano objela in polna energije sprejela v 3-nadstropno sorority house. V trenutku sem se počutila sproščeno in domače! Vse je zelo pisano, na stenah visi veliko fotografij deklet, ki so del »sestrščine«, tema hiše pa je … Tada-da-daam, jelen! :D Ljubkovalno jo imenujejo Deerhouse oz. Hertenkamp, saj je v dnevni sobi in jedilnici, ki tvorita skupen in največji prostor v 2. nadstropju hiše, vse v stilu jelenov. Jelenji peluši, prometni znak, ki opozarja na nevarnost jelenov, ogromen bambi, nekaj Jeger shotov in jelenja blazina. Smešno, ampak simpatično. Za dobrodošlico smo skupaj s 6 cimrami in Odilio spile kozarec Martinija, pojedle večerjo in klepetale dokler se niso nekatere od punc namenile na zabavo čez cesto v drugo sorority house, jaz pa sem padla v posteljo.
Situacija teh sorority hiš je pa taka –
zelo ameriško deluje vse skupaj! »Sestrščina« vsako leto sprejema nove primerne
člane, ki jih izberejo stare članice, saj se morajo z njimi »poštekati«. To
zgleda tako, da so vse zelo lepe, privlačne, po možnosti blondinke, v ameriški
komediji pa bi igrale navijačice bejzbolske ekipe še bolj privlačnih moških.
Ja, filmsko! :D Ampak, kot sem se že dolgo nazaj naučila, ne smeš soditi
človeka po prvem vtisu. Lahko sem samo hvaležna za tako dobrosrčen sprejem in
klepet z njimi je bil užitek. Nič kaj
vzvišeno niso delovale, še več – prav otroško smešne so. Razložile so mi nekaj
pravil sestrščine in razkazale tudi sosednjo hišo, identično naši, kjer živi bratovščina, ki spada pod isto organizacijo kot njihova
sestrščina. Povem po domače? Sosedi so tisti fanti, ki bi v prej omenjenem
ameriškem filmu igrali postavne športnike bejzbolske ekipe! Obetavna soseska,
moram reči …
Kljub vsemu
navdušenju in veselju, je bil dan kar težak. Kulturni šok in preveliko število
informacij je mojo zmedeno glavo zelo utrudilo. Jutri začenjam z Eurekaweekom,
to je spoznavni teden, kjer bom srečala bodoče kolege in potencialne
prijatelje. Utrujena in polna novih občutkov komaj čakam, da se potopim v
spanec. A kar sem pred dnevi še sanjala, sedaj živim. :)
 |
| Pogled iz balkona moje sobe. |
No comments:
Post a Comment