Saying goodbye ...

Prav smešno je – »si že vse spakirala?« in »komaj čakaš?« sta najpogostejši vprašanji, na kateri odgovarjam v krajših klepetih zadnje dni. Kot bivša plesalka »Last second dance crew« sem se naučila razmišljati v naglici in zadnji trenutek pred odhodom na oder lepiti umetne trepalnice, spenjati varnostne sponke in šivati modrce. Zato se mi ni zdelo nič čudnega, da se bo pakiranje kovčka zavleklo vse tja do zadnjega večera. Torej ne, 16 ur pred odhodom še nisem spakirala vse, da komaj čakam pa je vsekakor najpogosteje izrečena fraza zadnji mesec. Ne bi dvakrat rekla, da grem mojim že kar na živce z njo. :)

Ampak res, občutek imam, da se že cel mesec samo poslavljam in da že vsi okrog mene komaj čakajo, da končno grem. »Goodbye partyji«, pijačke, vikend v Bovcu, piknik v Slovenj Gradcu in družinska kosila so se kar vrstila, izmenjava je bila glavna tema pogovorov, jaz pa imam še vedno občutek, da se odpravljam le na tedenski dopust. Ne vem, če dojemam veličino tega »dopusta« …

Moram priznati, da imam zelo nenavaden feeling. Ne znam točno opisati, kaj se prepleta po moji glavi, ampak podobno je otroškemu navdušenju na božično jutro, vznemirjenju ob dolgotrajnem pričakovanju nečesa ljubega, tremi pred solističnim nastopom in strahu do največje travme. Vse to pa spremlja še konstantna skrb, ali sem res za vse poskrbela in na kaj sem pozabila. Tolažim se (oz. to bolj uspešno počne moja mama), da sem dovolj samostojna, iznajdljiva in preračunljiva, da se ob prvi oviri ne bom ustrašila in zlomila. Ha, bomo videli že na prvi preizkušnji jutri zjutraj na letališču, ko bo mama mislila, da tekmuje v »kdo potoči več krokodiljih solz«. :)

Za konec takšnega mimobežnega klepeta z znanci pa se vsi napovejo na obisku v Rotterdam. Ideja je mikavna, ampak bomo videli, koliko od teh se jih bo dejansko prikazalo in kdo bo svoje besede moral požreti ... Vem le, da se jaz in tistih 5, ki jih bom resnično najbolj pogrešala, ob misli na 10. oktober že veselo smejimo. :)