Vesel božič

Nikoli si nisem predstavljala, da bom božič preživljala v Švici. No, ni si težko predstavljati, le v mislih si narišeš popolno zasneženo pokrajino, topel kamin in veliko božično jelko. Skoraj, ampak skoraj takšen pa je moj trenutni pogled iz velike dnevne sobe v Luzernu. 

Ampak vseeno, kjer koli že ste, upam da božične praznike preživljate pomirjeni od vsakodnevnih skrbi, z možgani na 'off' in v prijetni družbi ter dobri hrani. Seveda je hrana pomemben dejavnik, pa naj vas ne skrbijo odvečne kalorije, saj so domači piškoti in italijanski panettone vredni kakšnega pregreha ... Mmmm! Boste imeli pa razlog za kakšno novoletno obljubo več.

Vsem skupaj želim vesel božič in upam, da je bilo leto 2012 vredno vsakega dneva vašega življenja, da ste ga izkoristili in da si ga boste zapomnili, jaz ga vsekakor ne bom pozabila zlahka. Če pa ne, vam želim, da vam bo leto, ki prihaja, pisano na kožo. Naj vas popelje v sanje. Čimveč uspehov in zadovoljstva, imejte se radi in pojejte tiste slastne piškote, ki vas mamijo iz obložene božične mize. Srečno! :)

Christmas holidays, yay!

Veseli december. Boljši pridevniki bi bili naporen, pester, delavni, tempirani, ne-moreš-zadihati december. Vse povsod se dogaja, dnevi še vedno minevajo s svetlobno hitrostjo, le da so zadnje 3 tedne obarvani z bleščečimi prazničnimi lučkami. Sama pa se vrtim nekje med šolskimi obveznostmi, božičnimi darili, veselimi praznovanji ter decembrskim navdušenjem in utrujenostjo hkrati. Vsekakor pa me je po konci držal težko pričakovani cilj - počitnice. 

In končno so tu. Za tokratne božične počitnice imam velike načrte. Kako enostavno ti lahko ena sama Erasmus izmenjava obrne ustaljen način življenja. Moj način bi sedaj najbolje izrazila kot internacionalni. Začelo se je v petek, ko sem se iz nizozemskega Rotterdama s Claudiem in njegovim očetom odpravila na 800 km dolgo pot proti Švici. Še prej, pa sem se morala izseliti iz moje udobne sobice v Hertenkampu, saj se je pogodba iztekla. Kar težko je bilo zapustiti sobo, polno spominov zadnjih 4 mesecev, tako težko, da sem zadnji trenutek spregledala in pozabila izprazniti en celoten predalnik oblačil. Krasno. Kovček in preostalo šaro sem začasno shranila v Jasminino sobo (hvala, Jasmina), ampak se bom po tistih nekaj cunjic v mojo sobo morala še vrniti. Po počitnicah.

V petek zvečer, po 9h vožnje, namesto pričakovanih 7h (prometni zamašek v Baslu), smo prispeli v Luzern, Claudijev domači kraj. Nekaj dni poleg Božiča bom preživela pri njegovi družini, ki se me je zelo razveselila, me prijazno sprejela in pogostila. Simpatična starša sta mi s polomljeno angleščino zaželela dobrodošlico, tako da se od prvega trenutka naprej počutim sproščeno. Naslednji dan me je Claudio popeljal v mesto, kjer sva nakupila še zadnja božična darila in se posladkala s švicarsko čokolado.

Luzern je čudovito mestece. Center vsega je ogromno jezero, okrog in okrog pa se razprostirajo s snegom pobeljene gore. Prava švicarska idila. Nekoliko spominja na naš Bled, le da je veliko večje. Seveda ne moremo mimo tega, da je Švica bogata država. Cene se vrtijo v nebo, iste blagovne znamke imajo trikrat višje cene v Švici kot drugod. Bogate zgradbe, božanske stanovanjske hiše in dragi avtomobili, naj povem kar na kratko - luksuz je tukaj doma. Na primer, za čaj, kakav in 2 čokoladni tortici je na računu pisalo 30 švicarskih frankov (račun sem samo ošinila, saj ga je Claudio hitro spravil pred mano), to pa je okoli 27 €. Ja, v Švici ne greš na kavo z nekaj kovanci ...

Poleg tega je pa prav zanimivo poslušati njihov jezik komunikacije - Swiss-German. To je nekakšen dialekt nemščine, ampak Claudio pravi, da ga Nemci ne razumejo. Seveda ima Švica 4 uradne jezike (Italijanščina, Francoščina, Nemščina in Retoromanščina), ampak Swiss-German je najbolj popularen in uporaben jezik. Je govorni, kar pomeni, da nima nikakršnega zapisa, nihče ne ve, kako se pravilno zapišejo besede, saj so časopisi, TV in preostali mediji večinoma v Nemščini. Vseeno pa bi sama rekla, da je Swiss-German veliko bolj melodičen in ušesu prijazen jezik. Je kot Portugalščina Španščini, istih korenin, ampak še vedno popolnoma drugačen.

V slabih 3 dneh me je Luzern očaral. Na žalost ni toliko snega, kot sem ga pričakovala, vsaj v dolini ne. Čudovito je videti gore, saj sem jih v rotterdamski ravnini res pogrešala in komaj že čakam, da bom iz kleti privlekla board in se spustila po snežni preprogi. Na to bom morala še malo počakati, ampak res malo, saj se že naslednji teden vračam v Slovenijo. Res da le za kratek pozdrav, ampak dovolj, da bom uživala z družino in prijatelji ter otvorila sezono na bovškem Kaninu. Nato pa se moje Christmas holidays nadaljujejo, ne bom vam še razkrila kje in kako, ampak saj vam je že jasno, da z mano ni nikoli dolgčas, kajne? :)

Nesrečna zgodba

No, včasih mora iti tudi kaj narobe. Med tako hitrim življenjskim tempom, med konstantnim dogajanjem in dinamično naglico, ki jo preživljam kot študentka na izmenjavi, bi bilo že prav smešno čudno, da ne bi imela ene negativne zgodbe za povedati. Verjetno je prav dolgočasno prebirati moje patetično pocukrane besede, saj vem, da vsi radi slišimo kakšne slabe stvari, ki so se zgodile našim sotrpinom, saj se potem sami počutimo bolje. No, naj vam bo, tokrat vam na pladnju polagam košček moje nesreče, pa upam, da vam bo odleglo. Saj veste, raje slabe novice, kot nikakršne novice.

Ne vem točno, kako se je zgodilo, ampak na sočno soboto popoldan sem v centru Rotterdama izgubila denarnico, z njo v ret pa osebno izkaznico, bančno kartico, obe študentski izkaznici, nekaj denarja in najpomembnejše, neprecenljive spominke in fotografije. Da sploh ne omenjam moje simpatične denarnice znamke Dakine. Kar srce me je zabolelo in še sedaj čutim bolečino, ampak prav smešno je, kako se človek lahko naveže na predmete. Torej, spomnim se, kdaj sem denarnico na zadnje uporabila in prepričana sem, da torbice nisem ravno vrtela za 360 stopinj okrog ter z njo poskakovala kot nora, da bi mi lahko padla iz nje, prav tako bi moral biti zelo spreten ropar, da bi mi denarnico sunil iz torbice. Ampak slabo uro kasneje, ne duha ne sluha o njej. Do nedelje zvečer sem še upala, da se bo denarnica od nekod pojavila, v ponedeljek pa se je začela akcija. Kaj naj stori slovenska študentka na Nizozemskem brez denarja in brez osebnega dokumenta, daleč proč od domačih, ki bi ji lahko svetovali, kako naprej? No, ni tako hudo, kot se sliši.

1. Na policijsko postajo prijavit izgubo osebnega dokumenta. Po kakšni uri birokracije, sedenja v veži policijske postaje in čakanja, sem le dobila policijsko poročilo.

2. Brez osebnega dokumenta pač ne moreš, zato je bil naslednji korak slovensko veleposlaništvo na Nizozemskem, kjer ti lahko za enkrat višjo ceno kot doma naredijo 10 let veljaven potni list. "Ni problem, prinesi policijsko poročilo, 115€ in fotografijo za osebni dokument", mi je povedala prijazna gospa Breda iz veleposlaništva. 

3. Fotografija za osebni dokument? Najbolj enostavna možnost so boksi na železniški postaji, kjer za 5€ dobiš 5 fotografij, primernih za osebni dokument. Ne pa naš Foto Fantasy, Foto Lado in ostali zasebni fotografi, ki v žep pospravijo celih 12-15€ za pičle 4 fotografije, poleg tega da čakaš kakšno uro, v boksu se ti fotografija razvije takoj, kakopak.

Po policijski postaji in slikanju na železniški postaji sem se v ponedeljek popoldan odpravila v Den Haag, kjer je sedež slovenskega veleposlaništva. Fine pisarne v centru mesta, prav ob kraljičinem parku, z urejenimi prostori in veliko publikacije o lepotah Slovenije. Trenutek nostalgije. Potem pa spet nekaj birokracije, oddaja prstnih odtisov, neroden podpis, 115€ in kratek klepet, je bila stvar opravljena. V petek grem nazaj v Den Haag osebno prevzet nov potni list. Bančno kartico pa sem preklicala takoj, ko sem ugotovila, da je bila izgubljena, seveda.
Naj izpostavim nizozemsko organiziranost. Obstaja spletna stran z naslovom Verloren of Gevonden, v prevodu Lost and Found, kjer pošteni Nizozemci dnevno objavljajo najdene predmete, ki so se izgubili po mestnih ulicah Rotterdama. Baje obstaja po mestu več takšnih "pisarn", kjer se zbirajo izgubljene stvari in baje, takšne "pisarne" obstajajo tudi pri nas. Well done.

To je torej moja nesrečna zgodba. Ni tako slabo, kajne? Lahko bi bilo slabše. Če bi na primer osebno izkaznico izgubili moji kolegi, ki so se tiste dni ravno mudili  na obisku pri meni, bi enostavno obtičali na Nizozemskem oz. rentali avto in se domov odpeljali . Lahko bi izgubila fotoaparat, ki je prav tako ležal v torbici, ali še slabše, telefon! Brez telefona bi bila bolj zgubljena kot brez osebnega dokumenta, zagotovo. No, ne bodimo takšni materialisti, lahko bi se zgodilo marsikaj hujšega in bolj neprijetnega. Ampak ne kličimo nesreče in poglejmo s svetle strani - stvar je urejena in od petka naprej bom spet identificirana.

P.S.: Po tem ko sem se opravičila profesorici za odsotnost pri ponedeljkovih predavanjih in ji osebno izročila opravičilo Veleposlaništva (!!), sva se zapletli v pogovor in ugotovili, da je, pozor, na istem mestu denarnico izgubila tudi njena varuška! V Hemi na Beurspleinu, na blagajni! Ne morem verjeti, mogoče pa res tatovi čakajo na mlada dekleta in medtem ko niso pozorna na svoje stvari, neopazno kradejo denarnice. Vsekakor mi je zbistrilo misli, Rotterdam je vendar le veliko mesto ...

Kolegi

Nimam časa razmišljati, kako pogrešam domače. Moj urnik je sestavljen iz prekratkih dni, v katere moram stlačiti hitra kosila, pisanje vsemogočih assignmentov, seminarskih nalog in skupinskih predstavitev, kofetkanja z internacionalnimi prijatelji, meetinge prek Skypa in sledenje novicam na Facebooku, izlete do centra mesta, trgovine in Primarka, poslušanje predavanj in druženja na raznih večerjah ... Da sploh ne omenjam prekratkih noči, ko sprostimo naš žurerski duh in plesno znanje v soju neonskih luči. Res nimam časa, da bi razmišljala še o domači Sloveniji ... Vse dokler Slovenija ne pride do mene.

V skoraj štirih mesecih se je marsikaj spremenilo, poletje in jesen sta se prelevila v zimo, začelo se je novo študijsko leto in z njim nove obveznosti, pred vrati pa nas že pozdravljajo božični prazniki. Skozi kakšne spremembe sem šla sama se skoraj ne zavedam, nerealno, ko pomislim, kaj vse se je zgodilo in kaj vse me še čaka. Počutim se močnejša kot kadarkoli prej, vendar mi brez podpore ne bi uspelo. Vsi tisti, ki ste mi pomagali skozi zaplete, dvome in težke trenutke, čeprav jih je bilo le malo, sem vam hvaležna. Veliko pa je takih, ki ste skupaj z mano delili veselje in smeh, virtualno ali resnično. Vsi, ki ste mislili name doma v Sloveniji in še lepše, vsi ki ste me osrečili z obiskom v živo v mojem predragem Rotterdamu. Vsakega obiska sem bila neizmerno vesela, za vsakega sem se potrudila, da ste začutili delček mojega vsakdana na študijski izmenjavi in se domov vrnili pomirjeni, da sem dobro. Da uživam. In upam, da ste uživali z mano ter se zaljubili v Nizozemsko vsaj tako kot jaz. Zadnji obisk skoraj ne znam opisati z besedami, pričarali ste mi nepozaben vikend in mi vlili motivacijo za preostanek napornega decembra. Dragi kolegi - Maja, Barbara, Luka in Tilen - super ste in kar priznam, res sem vas pogrešala! :)

Naj poudarim, kako super so moji sošolci iz Fakultete za družbene vede. V Amsterdamu so si organizirali ogled priznane oglaševalske agencije Wieden+Kennedy, ostali popolnoma navdušeni nad njihovimi delovnimi prostori in atmosfero v podjetju, kjer so navezali stike in pustili svoje življenjepise. Da so podjetni in ambiciozni, ni dvoma. 

Niti kančka dvoma pa nisem imela tudi, kako komunikativni in družabni bodo, saj so to njihove prve vrline. V hipu so se spoprijateljili z mojimi tukajšnjimi prijatelji, navdušili Jamesa, mojega vodiča in še kup drugih, s katerimi smo skupaj zažurali na petkov večer. 

V njih pa se je skrival tudi turistični duh in Rotterdam ima kar nekaj za ponuditi. Na sončno soboto smo si gledali razgled na nizozemsko ravnino iz Euromasta, se sprehodili po rotterdamskih ulicah in nakupovali v trgovinah, se naklepetali v kavarnah in na koncu kot mala družinica z očkom Krajnikom na čelu kuhali večerje v mojem Hertenkampu. 

Veliko smo imeli za nadoknaditi, besede so tekle kot po maslu, v poznih urah sobotnega večera pa smo obisku morali narediti konec. Ne maram sloves. Vedno me spremljajo čudni občutki, misli na čudovite pretekle dni, ki smo jih preživeli skupaj in grenak priokus na prihodnost. Znajdem se na razpotju sreče in žalosti. Kdaj se bomo naslednjič videli, kje in kaj bo takrat, kaj nam bo prinesel čas v naslednjih tednih, mesecih, kaj se bo spremenilo in kaj ne. Toliko vprašanj se mi poraja v glavi, polno nekih skrbi in negotovosti, ali bo vse v redu. Seveda bo, vse bo v redu, saj sem pogumna in odločna, v dvomih pa imam  za seboj ljudi, ki mi bodo stali ob strani. In čeprav daleč stran, lahko vez med pravimi prijatelji normalno vzdržuješ in neguješ. Brez skrbi, pravi prijatelji te bodo enako močno objeli tudi po 4 mesecih študijske izmenjave. Hvala vam, kolegi!

Sinterklaas!

Ne morem mimo enega boljših dogodkov, ki se je zgodil tukaj na izmenjavi in ne, ne vključuje norega ponočevanja, študentskega razvrata ali adrenalinske napetosti. Vse prej kot to, ljubek zabaven večer v družbi študentov, ki svojo izmenjavo preživljajo v Rotterdamu na IBCoM programu, večer, ki je izžareval skromnost, otroško veselje, prijateljstvo in enakost zbranih internacionalnih ljudi. Proslavljali smo prvega izmed decembrskih mož, po naše Miklavža, ker pa se moram prilagajati kulturi, bom rekla po nizozemsko -Sinterklaas! :)

Odlična ideja naših koordinatork, da vsak študent občuti toplino decembra kljub razdalji z domačimi in prijatelji, se je porodila že pred časom, dva tedna nazaj pa smo bili študenti obveščeni, naj kupimo 2 do 3 darila v simbolični vrednosti 3€ za vsako. Pričakovala sem izmenjavo daril na običajen način kot smo se to igrali v vrtcu in začetku osnovne šole, ampak kreativnost koordinatork me je vsekakor presenetila. Večer je bil fantastičen in z gotovostjo v imenu vsakega Erazmovca, ki vsaj malo pogreša svojo družino, lahko trdim, da smo se počutili dobrodošlo in decembrsko veselje, praznično vzdušje, se je res začelo!

Zbrali smo se v eni izmed kafeterij v kampusu in začeli z obilno večerjo - tipično nizozemsko mesno kroglo, krompirjem s čebulo in korenjem ter nekakšno zeleno zelenjavo, ki bi jo opisala kot špinačo, le da vsekakor ni imela enak okus. Ko smo napolnili želodčke, pa smo začeli z igro izmenjave daril. Razdelili smo se v dve skupini, darila pa so se položila na sredino vsake mize. Potrebovali smo le še kocko in navodila, naše oči pa so se že svetile kot na božično jutro ... ali Miklavžev večer.

Vsak igralec je, ko je prišel na vrsto, vrgel kocko, vsaka številka na kocki pa je  imela svoje pravilo:

1 - vzemi darilo iz sredine mize

2 - vrni darilo nazaj na sredino mize, če pri sebi nimaš nobenega darila, vzemi listek z "nalogo"

3 - naslednji igralec ne meče kocke

4 - vzemi darilo od enega izmed soigralcev

5 - podari eno izmed svojih daril igralcu na tvoji levi

6 - zamenjaj svoja darila z igralcem na desni

Lahko se sliši nadvse otroško, lahko vam povem, da smo 20-letniki in več iskreno uživali in se vživeli v sprejemanje, "krajo" daril od svojih soigralcev, zamenjavo daril. Vse skozi nas je spremljalo navdušenje in naslednji trenutek razočaranje nad lastnino daril. No, tukaj igre še ni bilo konec, saj daril še nismo smeli odviti. Drugi del igre je bil namenjen odvijanju! 

Vsak igralec je imel pred seboj kup daril ali nič, odvisno od sreče v prejšnjem krogu igre, ampak napetost  je naraščala, saj so lep praznični papir in nenavadne oblike daril mikale naše prste po odvijanju. V drugem delu igre smo prejeli nova navodila, nekako takšna:

1 - odvij eno darilo

2 - vrni eno darilo nazaj na sredino mize, če nimaš pri sebi nobenega darila, vzemi listek z "nalogo"

3 - podari eno darilo igralcu na tvoji desni

4 - igralec na tvoji levi lahko odvije eno darilo

5 - zamenjaj mesto z enim od soigralcev, ampak daril ne nosi s seboj

6 - odvij eno svoje darilo ali od soigralca

Na koncu smo presenečeno razkrivali vsebino nenavadnih oblik daril, hrustali priboljške hrane in uživali v druženju. Domov sem prinesla 2 suvenirja iz Singapurja od kolegice Joann, 2 nizozemski cokljici, spominski kamen z inspiracijskim napisom in nekaj čokolade. Igro vsekakor priporočam vsem, ki si želijo druženja s prijatelji in obdarovanja na malo drugačen način :) Prav lepo nas je nizozemski veter spihal na kup in da smo res dobili občutek prazničnega decembra, je v ponedeljek zjutraj sneg pobelil Nizozemsko z Rotterdamom vret. Da sneg ne bi povzročil prevelik šok študentom iz bolj eksotičnih držav, se ta seveda ni dolgo obdržal, nas je pa vsekakor navdušil nad prihajajočimi prazniki! 

Koordinatorke Erasmus izmenjave.

Winter Wonderland

Medtem ko si po poznem petkovem zajtrku sušim pravkar nalakirane nohte in absorbiram močne sončne žarke, ki sem jih tako pogrešala zadnje dni, se mi po mislih podijo dogodki preteklega tedna. S kakšno hitrostjo se vse skupaj dogaja. Moj urnik je (pre)polno zaseden, ampak ne bom se pritoževala, saj mi je dinamičnost veliko bolj pri srcu, kot pa lenarjenje pred televizijo na kavču. No, res da se vsako toliko prebudi nostalgija po domačem kavču, slovenski komercialni televiziji in maminih kosilih. In kot za šalo, mi je mama sporočila, da bodo ta vikend iz kuhinje zadišali home made božični piškoti. Oh! Jaz pa ostajam pri enostavnih testeninah in po novem tudi redna gostja šolske kantine. (Dnevne akcije za kosila so odlična izbira, medtem ko čakaš na naslednje predavanje. Za 3,75€ sem se včeraj najedla kitajskega woka in doživela čisto pravo ameriško jedilnico, takšno kot vidite v filmih - Kitajci na enem kupu, blondinke iz sestrščin na drugem, Apple privrženci vsem na očeh na sredini, tipični nizozemski fanti, 2 metrski velikani, v srajčkah in z gelom polizanimi lasmi nazaj, pa šarmirajo kot po modni pisti gor in dol po kantini. S Fabiem, nasmejanim in zgovornim italijanskim študentom business administration, sva se usedla nekje vmes tega kaosa.)

Z Dunyo.

V zadnjih dneh je temperatura strmo padla in zavita v tople pletenine sem pripravljena na zimo. Vse že čaka na prihod zadnjega meseca decembra. Center Rotterdama krasijo božične lučke, nočne zabave promovirajo božične teme v stilu Winter Wonderland, v torek pa me čaka celo izmenjava daril med kolegi IBCoM programa. Naša koordinatorka organizira Sinterklaas, kar bi bilo po naše Miklavž, vsak pa more prinesti simbolično darilo, ki si ga bomo med seboj izmenjali. Všeč so mi takšni dogodki, saj imamo v tem hitrem tempu takrat čas nadoknadit druženja za nazaj. Drugi blok prvega semestra je namreč veliko bolj intenziven za vse nas. Sama imam 4 predmete, za vsak predmet pa tedenske eseje, seminarske naloge, predstavitve ... Utapljam se v delu, ampak ker znam dobro plavati, imam poleg faksa na sporedu še delo za Housing Anywhere, ki odlično napreduje, saj sem do sedaj organizirala 3 od 4 sestankov, manjka mi samo še Univerza v Ljubljani, ampak tudi ta se, čeprav bolj počasi, pomika proti cilju, ter vse obveznosti  povezane z Marketing Association. Tukaj se moramo malo bolj ustaviti, saj imam pomembno novico.

Kot sem že povedala, sem za MarkEUR, marketinško revijo, odgovorna za intervjuje in glavni, 4-stranski intervju je srce revije. Želeli smo dobiti nekoga pomembnega, nekoga, ki bo na prvi pogled oz. na prvo branje pritegnil študente, nekoga, ki je vzgled in ki mu lahko zavidamo uspešno kariero. Na Nizozemskem je veliko uspešnih podjetij in prva asociacija je bila velesila Heineken. Ampak po nadaljnjem razmišljanju in poglabljanju v marketing preteklega leta, smo si le želeli dobiti intervju z nekom iz Microsofta. To bi bilo super, smo si mislili, saj je Microsoft letos lansiral nove Windows 8, kjer je imela veliko vlogo oglaševalska kampanja, za katero so porabili največji finančni zalogaj do slej. Po 3 tednih klicanja, pisanja emailov in prosjačenja so se nas le uslišali. Dobili smo intervju z vodjo marketinga in prodaje za Windows 8! To je huge!! Tako sva pretekli petek s kolegom Wesleyjem odpotovala v Amsterdam, kjer ima Microsoft svoje prostore in ostala popolnoma navdušena. Microsoft je ogromno podjetje in že sama stavba, moderna in steklena, me je impresionirala. Notranjost pa sploh - waw! Kot nam je kasneje povedal intervjuvanec gospod Bas, je bila ideja Bill Gatesa, da bi bili vsi enakopravni, da ne bi bilo razlik med direktorji in uslužbenci, saj je atmosfera v podjetju zelo pomembna. In kaj se je zgodilo? V Microsoftu nimajo pisarn! Vsi skupaj sedijo v eni ogromni dnevni sobi, s tapisonom po tleh, kavči na eni strani, kuhinjo na drugi, ogromnimi mizami za delo, tako da lahko en trenutek sediš zraven direktorja, naslednji trenutek pa zraven svojega podrejenega. Zanimivo, moram reči. Vse skupaj deluje zelo domače in da se uslužbenci počutijo kar se da udobno, je ob strani celo majhna sobica s posteljami, kjer se lahko odpočijejo od potovanja in jet-laga, časovnega zamika. Da ne omenjam še najnovejše tehnologije, od računalnikov, tablic in telefonov, spletnih konferenc in popolnoma drugačnih Windows 8. Saj mi ni treba poudarjati, kako zanimiv je bil šele gospod Bas in kako atraktivno zgodbo smo dobili za naš intervju, kajne? Več si boste prebrali v januarski številki revije :)

V vsej tej noriji pa sva si s Claudiem v nedeljo privoščila izlet. Izkoristila sva še zadnjo dnevno karto za vlak, s katero lahko potuješ kolikor želiš, in se odpravila proti severu. Na poti sva se ustavila v Utrechtu, glavni cilj pa je bil Groningen, mesto na skrajnem severu Nizozemske. Dobre 3 ure vožnje iz Rotterdama in občutila sva pravi severni mrzel veter, že z rahlim priobčutkom Skandinavije. Ker so dnevi vedno krajši, zmrači se že okoli 5h popoldan, noč v kombinaciji z mrazom in hladnim vetrom pa močno vpliva na utrujenost. Iz nič kaj posebnega Groningena sva se odpravila po topli večerji, na poti nazaj pa sva se ustavila še v Amsterdamu. Čeprav je bil tokrat že moj 5. obisk nizozemske prestolnice, me je navdušil v popolnoma novi luči - božični, namreč. Nočni Amsterdam v soju prazničnih luči je bil prava atrakcija tudi za moj umetniški duh in mi napolnim spominsko kartico z novimi fotografijami. 

Utrecht.

Skoraj kot primorska burja, kajne? ;)

Groningen.

Amsterdam.

Pred mano je očitno zelo sončen in mrzel vikend. Seveda vikenda tukaj ne dojemam v polnem pomenu besede, predvsem zato, ker se v petek popoldan ne peljem domov in v nedeljo zvečer ne skrbim za pakiranje kovčka in prevoz nazaj v Ljubljano. Tukaj imam drugačne obveznosti in prav super se mi je ukvarjati z njimi. Žal pa december prinese s seboj veliko sloves. Nekateri študenti na izmenjavi, se bojo od Rotterdama in vseh nas morali posloviti že pred Božičem, in prvi izmed teh nesrečnežev bo prav Darshak. Nedelja je njegov zadnji dan z nami, v ponedeljek pa bo že spal v svoji domači indijski postelji na 30 stopinjah Celzija in se nažiral curryja. Prav zanima me, kakšni bodo občutki v nedeljo, ko se bomo poslovili. Nočem it domov, se mi je nazadnje pojamral, in prav verjamem mu. Nočem, da se konča ... A o tem sedaj še nimam časa razmišljati, raje se veselim decembra, ki je tik pred vrati.