Veseli december. Boljši pridevniki bi bili naporen, pester, delavni, tempirani, ne-moreš-zadihati december. Vse povsod se dogaja, dnevi še vedno minevajo s svetlobno hitrostjo, le da so zadnje 3 tedne obarvani z bleščečimi prazničnimi lučkami. Sama pa se vrtim nekje med šolskimi obveznostmi, božičnimi darili, veselimi praznovanji ter decembrskim navdušenjem in utrujenostjo hkrati. Vsekakor pa me je po konci držal težko pričakovani cilj - počitnice.
In končno so tu. Za tokratne božične počitnice imam velike načrte. Kako enostavno ti lahko ena sama Erasmus izmenjava obrne ustaljen način življenja. Moj način bi sedaj najbolje izrazila kot internacionalni. Začelo se je v petek, ko sem se iz nizozemskega Rotterdama s Claudiem in njegovim očetom odpravila na 800 km dolgo pot proti Švici. Še prej, pa sem se morala izseliti iz moje udobne sobice v Hertenkampu, saj se je pogodba iztekla. Kar težko je bilo zapustiti sobo, polno spominov zadnjih 4 mesecev, tako težko, da sem zadnji trenutek spregledala in pozabila izprazniti en celoten predalnik oblačil. Krasno. Kovček in preostalo šaro sem začasno shranila v Jasminino sobo (hvala, Jasmina), ampak se bom po tistih nekaj cunjic v mojo sobo morala še vrniti. Po počitnicah.
V petek zvečer, po 9h vožnje, namesto pričakovanih 7h (prometni zamašek v Baslu), smo prispeli v Luzern, Claudijev domači kraj. Nekaj dni poleg Božiča bom preživela pri njegovi družini, ki se me je zelo razveselila, me prijazno sprejela in pogostila. Simpatična starša sta mi s polomljeno angleščino zaželela dobrodošlico, tako da se od prvega trenutka naprej počutim sproščeno. Naslednji dan me je Claudio popeljal v mesto, kjer sva nakupila še zadnja božična darila in se posladkala s švicarsko čokolado.
Luzern je čudovito mestece. Center vsega je ogromno jezero, okrog in okrog pa se razprostirajo s snegom pobeljene gore. Prava švicarska idila. Nekoliko spominja na naš Bled, le da je veliko večje. Seveda ne moremo mimo tega, da je Švica bogata država. Cene se vrtijo v nebo, iste blagovne znamke imajo trikrat višje cene v Švici kot drugod. Bogate zgradbe, božanske stanovanjske hiše in dragi avtomobili, naj povem kar na kratko - luksuz je tukaj doma. Na primer, za čaj, kakav in 2 čokoladni tortici je na računu pisalo 30 švicarskih frankov (račun sem samo ošinila, saj ga je Claudio hitro spravil pred mano), to pa je okoli 27 €. Ja, v Švici ne greš na kavo z nekaj kovanci ...
Poleg tega je pa prav zanimivo poslušati njihov jezik komunikacije - Swiss-German. To je nekakšen dialekt nemščine, ampak Claudio pravi, da ga Nemci ne razumejo. Seveda ima Švica 4 uradne jezike (Italijanščina, Francoščina, Nemščina in Retoromanščina), ampak Swiss-German je najbolj popularen in uporaben jezik. Je govorni, kar pomeni, da nima nikakršnega zapisa, nihče ne ve, kako se pravilno zapišejo besede, saj so časopisi, TV in preostali mediji večinoma v Nemščini. Vseeno pa bi sama rekla, da je Swiss-German veliko bolj melodičen in ušesu prijazen jezik. Je kot Portugalščina Španščini, istih korenin, ampak še vedno popolnoma drugačen.
V slabih 3 dneh me je Luzern očaral. Na žalost ni toliko snega, kot sem ga pričakovala, vsaj v dolini ne. Čudovito je videti gore, saj sem jih v rotterdamski ravnini res pogrešala in komaj že čakam, da bom iz kleti privlekla board in se spustila po snežni preprogi. Na to bom morala še malo počakati, ampak res malo, saj se že naslednji teden vračam v Slovenijo. Res da le za kratek pozdrav, ampak dovolj, da bom uživala z družino in prijatelji ter otvorila sezono na bovškem Kaninu. Nato pa se moje Christmas holidays nadaljujejo, ne bom vam še razkrila kje in kako, ampak saj vam je že jasno, da z mano ni nikoli dolgčas, kajne? :)
V petek zvečer, po 9h vožnje, namesto pričakovanih 7h (prometni zamašek v Baslu), smo prispeli v Luzern, Claudijev domači kraj. Nekaj dni poleg Božiča bom preživela pri njegovi družini, ki se me je zelo razveselila, me prijazno sprejela in pogostila. Simpatična starša sta mi s polomljeno angleščino zaželela dobrodošlico, tako da se od prvega trenutka naprej počutim sproščeno. Naslednji dan me je Claudio popeljal v mesto, kjer sva nakupila še zadnja božična darila in se posladkala s švicarsko čokolado.
Luzern je čudovito mestece. Center vsega je ogromno jezero, okrog in okrog pa se razprostirajo s snegom pobeljene gore. Prava švicarska idila. Nekoliko spominja na naš Bled, le da je veliko večje. Seveda ne moremo mimo tega, da je Švica bogata država. Cene se vrtijo v nebo, iste blagovne znamke imajo trikrat višje cene v Švici kot drugod. Bogate zgradbe, božanske stanovanjske hiše in dragi avtomobili, naj povem kar na kratko - luksuz je tukaj doma. Na primer, za čaj, kakav in 2 čokoladni tortici je na računu pisalo 30 švicarskih frankov (račun sem samo ošinila, saj ga je Claudio hitro spravil pred mano), to pa je okoli 27 €. Ja, v Švici ne greš na kavo z nekaj kovanci ...Poleg tega je pa prav zanimivo poslušati njihov jezik komunikacije - Swiss-German. To je nekakšen dialekt nemščine, ampak Claudio pravi, da ga Nemci ne razumejo. Seveda ima Švica 4 uradne jezike (Italijanščina, Francoščina, Nemščina in Retoromanščina), ampak Swiss-German je najbolj popularen in uporaben jezik. Je govorni, kar pomeni, da nima nikakršnega zapisa, nihče ne ve, kako se pravilno zapišejo besede, saj so časopisi, TV in preostali mediji večinoma v Nemščini. Vseeno pa bi sama rekla, da je Swiss-German veliko bolj melodičen in ušesu prijazen jezik. Je kot Portugalščina Španščini, istih korenin, ampak še vedno popolnoma drugačen.
No comments:
Post a Comment