Nesrečna zgodba

No, včasih mora iti tudi kaj narobe. Med tako hitrim življenjskim tempom, med konstantnim dogajanjem in dinamično naglico, ki jo preživljam kot študentka na izmenjavi, bi bilo že prav smešno čudno, da ne bi imela ene negativne zgodbe za povedati. Verjetno je prav dolgočasno prebirati moje patetično pocukrane besede, saj vem, da vsi radi slišimo kakšne slabe stvari, ki so se zgodile našim sotrpinom, saj se potem sami počutimo bolje. No, naj vam bo, tokrat vam na pladnju polagam košček moje nesreče, pa upam, da vam bo odleglo. Saj veste, raje slabe novice, kot nikakršne novice.

Ne vem točno, kako se je zgodilo, ampak na sočno soboto popoldan sem v centru Rotterdama izgubila denarnico, z njo v ret pa osebno izkaznico, bančno kartico, obe študentski izkaznici, nekaj denarja in najpomembnejše, neprecenljive spominke in fotografije. Da sploh ne omenjam moje simpatične denarnice znamke Dakine. Kar srce me je zabolelo in še sedaj čutim bolečino, ampak prav smešno je, kako se človek lahko naveže na predmete. Torej, spomnim se, kdaj sem denarnico na zadnje uporabila in prepričana sem, da torbice nisem ravno vrtela za 360 stopinj okrog ter z njo poskakovala kot nora, da bi mi lahko padla iz nje, prav tako bi moral biti zelo spreten ropar, da bi mi denarnico sunil iz torbice. Ampak slabo uro kasneje, ne duha ne sluha o njej. Do nedelje zvečer sem še upala, da se bo denarnica od nekod pojavila, v ponedeljek pa se je začela akcija. Kaj naj stori slovenska študentka na Nizozemskem brez denarja in brez osebnega dokumenta, daleč proč od domačih, ki bi ji lahko svetovali, kako naprej? No, ni tako hudo, kot se sliši.

1. Na policijsko postajo prijavit izgubo osebnega dokumenta. Po kakšni uri birokracije, sedenja v veži policijske postaje in čakanja, sem le dobila policijsko poročilo.

2. Brez osebnega dokumenta pač ne moreš, zato je bil naslednji korak slovensko veleposlaništvo na Nizozemskem, kjer ti lahko za enkrat višjo ceno kot doma naredijo 10 let veljaven potni list. "Ni problem, prinesi policijsko poročilo, 115€ in fotografijo za osebni dokument", mi je povedala prijazna gospa Breda iz veleposlaništva. 

3. Fotografija za osebni dokument? Najbolj enostavna možnost so boksi na železniški postaji, kjer za 5€ dobiš 5 fotografij, primernih za osebni dokument. Ne pa naš Foto Fantasy, Foto Lado in ostali zasebni fotografi, ki v žep pospravijo celih 12-15€ za pičle 4 fotografije, poleg tega da čakaš kakšno uro, v boksu se ti fotografija razvije takoj, kakopak.

Po policijski postaji in slikanju na železniški postaji sem se v ponedeljek popoldan odpravila v Den Haag, kjer je sedež slovenskega veleposlaništva. Fine pisarne v centru mesta, prav ob kraljičinem parku, z urejenimi prostori in veliko publikacije o lepotah Slovenije. Trenutek nostalgije. Potem pa spet nekaj birokracije, oddaja prstnih odtisov, neroden podpis, 115€ in kratek klepet, je bila stvar opravljena. V petek grem nazaj v Den Haag osebno prevzet nov potni list. Bančno kartico pa sem preklicala takoj, ko sem ugotovila, da je bila izgubljena, seveda.
Naj izpostavim nizozemsko organiziranost. Obstaja spletna stran z naslovom Verloren of Gevonden, v prevodu Lost and Found, kjer pošteni Nizozemci dnevno objavljajo najdene predmete, ki so se izgubili po mestnih ulicah Rotterdama. Baje obstaja po mestu več takšnih "pisarn", kjer se zbirajo izgubljene stvari in baje, takšne "pisarne" obstajajo tudi pri nas. Well done.

To je torej moja nesrečna zgodba. Ni tako slabo, kajne? Lahko bi bilo slabše. Če bi na primer osebno izkaznico izgubili moji kolegi, ki so se tiste dni ravno mudili  na obisku pri meni, bi enostavno obtičali na Nizozemskem oz. rentali avto in se domov odpeljali . Lahko bi izgubila fotoaparat, ki je prav tako ležal v torbici, ali še slabše, telefon! Brez telefona bi bila bolj zgubljena kot brez osebnega dokumenta, zagotovo. No, ne bodimo takšni materialisti, lahko bi se zgodilo marsikaj hujšega in bolj neprijetnega. Ampak ne kličimo nesreče in poglejmo s svetle strani - stvar je urejena in od petka naprej bom spet identificirana.

P.S.: Po tem ko sem se opravičila profesorici za odsotnost pri ponedeljkovih predavanjih in ji osebno izročila opravičilo Veleposlaništva (!!), sva se zapletli v pogovor in ugotovili, da je, pozor, na istem mestu denarnico izgubila tudi njena varuška! V Hemi na Beurspleinu, na blagajni! Ne morem verjeti, mogoče pa res tatovi čakajo na mlada dekleta in medtem ko niso pozorna na svoje stvari, neopazno kradejo denarnice. Vsekakor mi je zbistrilo misli, Rotterdam je vendar le veliko mesto ...