Kolegi

Nimam časa razmišljati, kako pogrešam domače. Moj urnik je sestavljen iz prekratkih dni, v katere moram stlačiti hitra kosila, pisanje vsemogočih assignmentov, seminarskih nalog in skupinskih predstavitev, kofetkanja z internacionalnimi prijatelji, meetinge prek Skypa in sledenje novicam na Facebooku, izlete do centra mesta, trgovine in Primarka, poslušanje predavanj in druženja na raznih večerjah ... Da sploh ne omenjam prekratkih noči, ko sprostimo naš žurerski duh in plesno znanje v soju neonskih luči. Res nimam časa, da bi razmišljala še o domači Sloveniji ... Vse dokler Slovenija ne pride do mene.

V skoraj štirih mesecih se je marsikaj spremenilo, poletje in jesen sta se prelevila v zimo, začelo se je novo študijsko leto in z njim nove obveznosti, pred vrati pa nas že pozdravljajo božični prazniki. Skozi kakšne spremembe sem šla sama se skoraj ne zavedam, nerealno, ko pomislim, kaj vse se je zgodilo in kaj vse me še čaka. Počutim se močnejša kot kadarkoli prej, vendar mi brez podpore ne bi uspelo. Vsi tisti, ki ste mi pomagali skozi zaplete, dvome in težke trenutke, čeprav jih je bilo le malo, sem vam hvaležna. Veliko pa je takih, ki ste skupaj z mano delili veselje in smeh, virtualno ali resnično. Vsi, ki ste mislili name doma v Sloveniji in še lepše, vsi ki ste me osrečili z obiskom v živo v mojem predragem Rotterdamu. Vsakega obiska sem bila neizmerno vesela, za vsakega sem se potrudila, da ste začutili delček mojega vsakdana na študijski izmenjavi in se domov vrnili pomirjeni, da sem dobro. Da uživam. In upam, da ste uživali z mano ter se zaljubili v Nizozemsko vsaj tako kot jaz. Zadnji obisk skoraj ne znam opisati z besedami, pričarali ste mi nepozaben vikend in mi vlili motivacijo za preostanek napornega decembra. Dragi kolegi - Maja, Barbara, Luka in Tilen - super ste in kar priznam, res sem vas pogrešala! :)

Naj poudarim, kako super so moji sošolci iz Fakultete za družbene vede. V Amsterdamu so si organizirali ogled priznane oglaševalske agencije Wieden+Kennedy, ostali popolnoma navdušeni nad njihovimi delovnimi prostori in atmosfero v podjetju, kjer so navezali stike in pustili svoje življenjepise. Da so podjetni in ambiciozni, ni dvoma. 

Niti kančka dvoma pa nisem imela tudi, kako komunikativni in družabni bodo, saj so to njihove prve vrline. V hipu so se spoprijateljili z mojimi tukajšnjimi prijatelji, navdušili Jamesa, mojega vodiča in še kup drugih, s katerimi smo skupaj zažurali na petkov večer. 

V njih pa se je skrival tudi turistični duh in Rotterdam ima kar nekaj za ponuditi. Na sončno soboto smo si gledali razgled na nizozemsko ravnino iz Euromasta, se sprehodili po rotterdamskih ulicah in nakupovali v trgovinah, se naklepetali v kavarnah in na koncu kot mala družinica z očkom Krajnikom na čelu kuhali večerje v mojem Hertenkampu. 

Veliko smo imeli za nadoknaditi, besede so tekle kot po maslu, v poznih urah sobotnega večera pa smo obisku morali narediti konec. Ne maram sloves. Vedno me spremljajo čudni občutki, misli na čudovite pretekle dni, ki smo jih preživeli skupaj in grenak priokus na prihodnost. Znajdem se na razpotju sreče in žalosti. Kdaj se bomo naslednjič videli, kje in kaj bo takrat, kaj nam bo prinesel čas v naslednjih tednih, mesecih, kaj se bo spremenilo in kaj ne. Toliko vprašanj se mi poraja v glavi, polno nekih skrbi in negotovosti, ali bo vse v redu. Seveda bo, vse bo v redu, saj sem pogumna in odločna, v dvomih pa imam  za seboj ljudi, ki mi bodo stali ob strani. In čeprav daleč stran, lahko vez med pravimi prijatelji normalno vzdržuješ in neguješ. Brez skrbi, pravi prijatelji te bodo enako močno objeli tudi po 4 mesecih študijske izmenjave. Hvala vam, kolegi!