Winter Wonderland

Medtem ko si po poznem petkovem zajtrku sušim pravkar nalakirane nohte in absorbiram močne sončne žarke, ki sem jih tako pogrešala zadnje dni, se mi po mislih podijo dogodki preteklega tedna. S kakšno hitrostjo se vse skupaj dogaja. Moj urnik je (pre)polno zaseden, ampak ne bom se pritoževala, saj mi je dinamičnost veliko bolj pri srcu, kot pa lenarjenje pred televizijo na kavču. No, res da se vsako toliko prebudi nostalgija po domačem kavču, slovenski komercialni televiziji in maminih kosilih. In kot za šalo, mi je mama sporočila, da bodo ta vikend iz kuhinje zadišali home made božični piškoti. Oh! Jaz pa ostajam pri enostavnih testeninah in po novem tudi redna gostja šolske kantine. (Dnevne akcije za kosila so odlična izbira, medtem ko čakaš na naslednje predavanje. Za 3,75€ sem se včeraj najedla kitajskega woka in doživela čisto pravo ameriško jedilnico, takšno kot vidite v filmih - Kitajci na enem kupu, blondinke iz sestrščin na drugem, Apple privrženci vsem na očeh na sredini, tipični nizozemski fanti, 2 metrski velikani, v srajčkah in z gelom polizanimi lasmi nazaj, pa šarmirajo kot po modni pisti gor in dol po kantini. S Fabiem, nasmejanim in zgovornim italijanskim študentom business administration, sva se usedla nekje vmes tega kaosa.)

Z Dunyo.

V zadnjih dneh je temperatura strmo padla in zavita v tople pletenine sem pripravljena na zimo. Vse že čaka na prihod zadnjega meseca decembra. Center Rotterdama krasijo božične lučke, nočne zabave promovirajo božične teme v stilu Winter Wonderland, v torek pa me čaka celo izmenjava daril med kolegi IBCoM programa. Naša koordinatorka organizira Sinterklaas, kar bi bilo po naše Miklavž, vsak pa more prinesti simbolično darilo, ki si ga bomo med seboj izmenjali. Všeč so mi takšni dogodki, saj imamo v tem hitrem tempu takrat čas nadoknadit druženja za nazaj. Drugi blok prvega semestra je namreč veliko bolj intenziven za vse nas. Sama imam 4 predmete, za vsak predmet pa tedenske eseje, seminarske naloge, predstavitve ... Utapljam se v delu, ampak ker znam dobro plavati, imam poleg faksa na sporedu še delo za Housing Anywhere, ki odlično napreduje, saj sem do sedaj organizirala 3 od 4 sestankov, manjka mi samo še Univerza v Ljubljani, ampak tudi ta se, čeprav bolj počasi, pomika proti cilju, ter vse obveznosti  povezane z Marketing Association. Tukaj se moramo malo bolj ustaviti, saj imam pomembno novico.

Kot sem že povedala, sem za MarkEUR, marketinško revijo, odgovorna za intervjuje in glavni, 4-stranski intervju je srce revije. Želeli smo dobiti nekoga pomembnega, nekoga, ki bo na prvi pogled oz. na prvo branje pritegnil študente, nekoga, ki je vzgled in ki mu lahko zavidamo uspešno kariero. Na Nizozemskem je veliko uspešnih podjetij in prva asociacija je bila velesila Heineken. Ampak po nadaljnjem razmišljanju in poglabljanju v marketing preteklega leta, smo si le želeli dobiti intervju z nekom iz Microsofta. To bi bilo super, smo si mislili, saj je Microsoft letos lansiral nove Windows 8, kjer je imela veliko vlogo oglaševalska kampanja, za katero so porabili največji finančni zalogaj do slej. Po 3 tednih klicanja, pisanja emailov in prosjačenja so se nas le uslišali. Dobili smo intervju z vodjo marketinga in prodaje za Windows 8! To je huge!! Tako sva pretekli petek s kolegom Wesleyjem odpotovala v Amsterdam, kjer ima Microsoft svoje prostore in ostala popolnoma navdušena. Microsoft je ogromno podjetje in že sama stavba, moderna in steklena, me je impresionirala. Notranjost pa sploh - waw! Kot nam je kasneje povedal intervjuvanec gospod Bas, je bila ideja Bill Gatesa, da bi bili vsi enakopravni, da ne bi bilo razlik med direktorji in uslužbenci, saj je atmosfera v podjetju zelo pomembna. In kaj se je zgodilo? V Microsoftu nimajo pisarn! Vsi skupaj sedijo v eni ogromni dnevni sobi, s tapisonom po tleh, kavči na eni strani, kuhinjo na drugi, ogromnimi mizami za delo, tako da lahko en trenutek sediš zraven direktorja, naslednji trenutek pa zraven svojega podrejenega. Zanimivo, moram reči. Vse skupaj deluje zelo domače in da se uslužbenci počutijo kar se da udobno, je ob strani celo majhna sobica s posteljami, kjer se lahko odpočijejo od potovanja in jet-laga, časovnega zamika. Da ne omenjam še najnovejše tehnologije, od računalnikov, tablic in telefonov, spletnih konferenc in popolnoma drugačnih Windows 8. Saj mi ni treba poudarjati, kako zanimiv je bil šele gospod Bas in kako atraktivno zgodbo smo dobili za naš intervju, kajne? Več si boste prebrali v januarski številki revije :)

V vsej tej noriji pa sva si s Claudiem v nedeljo privoščila izlet. Izkoristila sva še zadnjo dnevno karto za vlak, s katero lahko potuješ kolikor želiš, in se odpravila proti severu. Na poti sva se ustavila v Utrechtu, glavni cilj pa je bil Groningen, mesto na skrajnem severu Nizozemske. Dobre 3 ure vožnje iz Rotterdama in občutila sva pravi severni mrzel veter, že z rahlim priobčutkom Skandinavije. Ker so dnevi vedno krajši, zmrači se že okoli 5h popoldan, noč v kombinaciji z mrazom in hladnim vetrom pa močno vpliva na utrujenost. Iz nič kaj posebnega Groningena sva se odpravila po topli večerji, na poti nazaj pa sva se ustavila še v Amsterdamu. Čeprav je bil tokrat že moj 5. obisk nizozemske prestolnice, me je navdušil v popolnoma novi luči - božični, namreč. Nočni Amsterdam v soju prazničnih luči je bil prava atrakcija tudi za moj umetniški duh in mi napolnim spominsko kartico z novimi fotografijami. 

Utrecht.

Skoraj kot primorska burja, kajne? ;)

Groningen.

Amsterdam.

Pred mano je očitno zelo sončen in mrzel vikend. Seveda vikenda tukaj ne dojemam v polnem pomenu besede, predvsem zato, ker se v petek popoldan ne peljem domov in v nedeljo zvečer ne skrbim za pakiranje kovčka in prevoz nazaj v Ljubljano. Tukaj imam drugačne obveznosti in prav super se mi je ukvarjati z njimi. Žal pa december prinese s seboj veliko sloves. Nekateri študenti na izmenjavi, se bojo od Rotterdama in vseh nas morali posloviti že pred Božičem, in prvi izmed teh nesrečnežev bo prav Darshak. Nedelja je njegov zadnji dan z nami, v ponedeljek pa bo že spal v svoji domači indijski postelji na 30 stopinjah Celzija in se nažiral curryja. Prav zanima me, kakšni bodo občutki v nedeljo, ko se bomo poslovili. Nočem it domov, se mi je nazadnje pojamral, in prav verjamem mu. Nočem, da se konča ... A o tem sedaj še nimam časa razmišljati, raje se veselim decembra, ki je tik pred vrati.

Funny fact

Nizozemski sistem ocenjevanja ni le velika uganka, ampak pravo čudo. Uradno se ocene tako kot pri nas vrstijo od 1 do 10, neuradno pa ga profesor na predavanjih pojasni takole: 

"5,5 je pozitivno, 6 je zadostno, 7 je v redu, 8 je dobro" in nato se konča. Ha. 

Z drugimi besedami - ne pričakujte končne ocene nad 8. 

Sem vedela, da se moje povprečje v indeksu ne bo zvišalo tako zlahka ... 

Enostavno - prijatelji

Življenje niso le tekoče stopnice do cilja - ali so morda le moje pokvarjene? Ne, mislim, da se boste z izjemo nekaterih 'srečnežev' vsi strinjali, da življenje sestavljajo težko premagljive ovire, napor in včasih razočaranje, spet drugič pa manjka le enostaven skok do nepopisne sreče in veselja. Kdo nam narekuje, kako se bo odvil dan in s kakšnimi misli se bomo zbudili drugo jutro? Na dnevnem popotovanju namreč srečujemo nove in nove ljudi, nekaterih si sploh ne zapomnimo, drugi pa nam pustijo pečat. Kdo ali kaj bo torej tisti, ki bo razlog za širok nasmeh na našem obrazu ali povešeno glavo in strto samopodobo? Ljudje, ki jih imamo radi, ki so nam blizu in nam veliko pomenijo. Oni so tisti, ki nam dajejo smernice in vplivajo na našo hojo po stopnicah, ki nas spodbujajo in podpirajo. Zame so to ljudje, ki se jih razveselim že ob samem pogledu, saj nas vežejo spomini preteklosti in prihodnost. To so moji prijatelji. 

Čeprav zadnje 3 mesece (prav danes je tudi obletnica!) živim na drugem koncu Evrope, stran od domače scene v Ljubljani in Novi Gorici, se počutim povezana z vsemi, bolj kot kadarkoli. Verjamem, da je težko uskladiti urnike med seboj za pijačo ob Ljubljanici, kaj šele za organizacijo potovanja v daljni Rotterdam in mislila sem, da bodo vse obljube o obiskih zbledele takoj, ko bom Sloveniji obrnila hrbet. Po tihem pa sem vseeno verjela, da je vez med najboljšimi prijatelji težko kar pretrgati in se za pol leta pozabiti. In prav sem imela - ne le, da smo v stalnem kontaktu prek socialnih omrežij, obiski se vrstijo kar na vsakih 14 dni! :) Lepo je, ko slišiš, da te nekdo pogreša, da mu manjkaš v njegovem vsakdanu, še lepši pa je trenutek, ko se po dolgem času res pristno objameš in izmenjaš pogled iz oči v oči. Če je prijatelj pravi, je trenutek nepozaben in obisk mine s svetlobno hitrostjo. Tokrat sem odkljukala tretjega po vrsti ...

Matija, Dušan, Jure in Jani so bili moška zasedba, ki so v preteklih dneh prepotovali vse od Trevisa (in ne Benetk - ja, to sta dve različni letališči, kdor še ne ve ;) do Bruslja, Rotterdama, Amsterdama in nazaj. Kljub nepričakovanim nevšečnostim moram fante pohvaliti! Prvič zato, ker so preživeli, vsekakor pa tudi zaradi dobre volje in prilagodljivosti. Polepšali ste mi vikend in me podprli v težkih trenutkih, prav takrat, ko sem to potrebovala. Upam, da ste tudi vi uživali, jaz sem vas bila zelo vesela!

V življenju so vzponi in padci in nič včasih ne moremo vplivati na to. Včasih se nam zdi, da se nam dela krivica, spet drugič mi vrtimo ljudi okoli prsta. Življenje ni pravično, res je. Vendar veliko dosežeš že, če najdeš tiste ljudi, katerim lahko zaupaš, se zjočeš na njihovih ramenih in nasmeješ neumnim internim šalam. Prijatelje, s katerimi deliš najlepše in najtežje trenutke, ko se vzpenjaš po, žal ne tekočih, stopnicah. 

All the way down to Maastricht

Kar predstavljajte si, kako sem proslavila zaključek prvega bloka zimskega semestra! Z mednarodnimi kolegi smo se tolažili in spodbujali, plesali in nazdravili na garanje v zadnjem tednu, ter se zaobljubili na sprotno delo v drugem bloku. Ha, like that's gonna happen, ampak namen je dober. 

Nekaj prostih dni sem posvetila druženju s prijatelji in sebi. Soboto smo preživeli na tradicionalni Blaakovi tržnici, kjer ne morem mimo ananasa (mmmm!!!) ter sveže zelenjave, poleg tega pa smo obiskali tudi Mini world of Rotterdam, muzej, ki prikazuje Nizozemsko s posebnim poudarkom Rotterdamu, z majhnimi modeli in figuricami. Poznate Mini Mundus v avstrijskem Celovcu? No, prav takšen je koncept Mini Rotterdama. Simpatično in poučno. 

Sledila je sončna nedelja, v meni pa se je ponovno prebudil moj potovalni duh. Tokrat sem izkoristila enodnevno karto za vlak, ki sem jo kupila v času promocije. Za 12 € lahko 24 ur potuješ po celotni Nizozemski in presedaš iz vlaka na vlak, kolikor te je volja. Da bi karto čim bolje izkoristili, smo seveda izbrali najbolj oddaljeno destinacijo - Maastricht. 

Maastricht leži na skrajnem jugu Nizozemske. Prvo, kar mi je prešinilo misli, ko smo se po dobrih dveh urah vožnje pripeljali na cilj, so bile manjše vzpetinice in doline, torej ne povsem ravna pokrajina. Vsaj nekaj, za začetek. Moram reči, da nekoliko res pogrešam hribe, doline, razgibano pokrajino, ker tukaj, kar vidiš je le puščavsko neskončna ravnina. Ne čudi me, zakaj je vsako leto v Bovcu vedno več Nizozemcev, saj počasi odkrivajo slovenske bisere lepote in nenavadno čudo zanje - hribe. Nič pa ni nenavadnega, da tudi skozi Maastricht, kot skozi vsako drugo Nizozemsko mesto, teče reka. Kanali, reka, voda na splošno, to je Nizozemska. 

Presenetilo pa me je nekaj drugega. Na 11. november tukaj in očitno še marsikje povsod drugod, le v Sloveniji ne, proslavljajo začetek karnevala ali pusta. Le kako, sem si mislila, saj je cilj pusta pregnati zimo in priklicati pomlad, zakaj s pustom začnejo že novembra? Ne vem, nizozemski sošolec se je danes pošalil, da je tukaj vsak mesec karneval in da ga pozdravijo že 11. novembra, največje praznovanje pa se odvija prav v Maastrichtu. No, to sedaj razloži vse maškare, ki so vstopale na vlak od Rotterdama po celotni poti vse do Maastrichta,  nenavadne kostume, pretirane poslikave in leteče perje, vseh je pot vodila na jug. Tako kot Claudia in mene.

Maastricht je lepo mestece, pod velikim vplivom Belgije in Nemčije, bi rekla, saj se je na glavnem trgu, kjer se je odvijal karneval, pretakalo pivo in pele nemško/nizozemske narodne pesmi. Ljudje so se martinčkali na soncu, študenti pa proslavljali konec 1. bloka zimskega semestra. Ko sva se s Claudiem sprehajala po ulicah in se odločila, da se bova le zlila z množico in spremljala pustno dogajanje, pa sem nenadoma zagledala, ne boste verjeli, slovensko kolegico iz FDVja - Josipo! Začudeno sva se pogledali, objemali in klepetali, ter presenečeno ugotavljali, kako je možno, da se srečava prav v Maastrichtu. Josipa je namreč na izmenjavi v belgijskem Antwerpnu, ampak prav vesela sem bila njenega nasmeha in štajerskega naglasa. Obljubili sva si izmenjavo Rotterdam-Antwerpen in upam, da bova to tudi izpeljali ;))

Po utrujenih očeh barvitih in nenavadnih mask, smo se odpravili v manjše in mirnejše mestece, le 10 min z vlakom iz Maastrichta - Valkenburg. Znano je po grajskih ruševinah iz 15. stoletja, ki se kažejo iz hriba nad mestom. 

Da smo v celoti izkoristili dnevno karto, smo dan zaključili v Tilburgu. Ustavili smo se na večerji, opazovali najbolj vztrajne maškare in utrujeni končali nedeljsko popotovanje. Sledil je naporen teden novih predavanj ...

Zelo sem se veselila novih predavanj, novih profesorjev in novih nalog in moram reči, da za enkrat, so bila pričakovanja uslišana. Včeraj sem poslušala Media Campaigns, sicer kitajske predavateljice, ki včasih kakšno besedico narobe izgovori in ne zna izgovoriti večine evropskih imen, danes pa Media Enterteinment & Popular Culture. Mlad profesor, zgleda kot da je še pred nekaj leti sam sedel v istih šolskih klopeh kot sem danes 3 ure sedela jaz in moji kolegi. Zelo zagnano in zanimivo predavanje, še posebej pa mi je bilo všeč Media Campaigns, kjer bomo govorili o vseh aktualnih komunikacijskih kampanjah, tako tistih, ki ciljajo na prodajo produkta kot tudi tistih, ki delijo le idejo. Gledali smo veliko primerov od opozarjanja na cepljenje s strani nizozemskega ministrstva za zdravje, varne vožnje brez pitja alkohola, turističnih promoviranj mestnih znamenitosti, do političnih kampanj. Pridevnik zanimivo pa gre tukaj z roko v roki s pridevnikom delavno. Naloge se kar vrstijo in ne vem, kakšno avtoriteto želi dokazati mlad profesor, da moramo pisne izdelke oddajati vsako nedeljo do 5 h popoldan! Ali to pomeni nič več nedeljskega pohajanja ali bom morala zagristi v literaturo že kakšen dan prej? No, tokrat bom verjetno ponovno lovila zadnje minute pred oddajo, saj me v naslednjih dneh čaka nekaj neskončno veselega in prijetnejšega - nov obisk iz domače Slovenije! :) O tem kdo, kje, kdaj, kako in zakaj pa naslednjič ...