Home, sweet home?

Počutim se kot lastovka. Le da se normalna lastovka seli dvakrat letno, jaz pa pakiram kovčke kar vsak mesec, če ne še več. Zadnje čase me zmede kar preprosto vprašanje, kje je moj dom. Hmm ... Seveda bi morala kot strela z neba izstreliti, da prihajam iz Nove Gorice, in ne bom zanikala, da sem ponosna Goričanka. Vseeno pa je odsotnost od domačega bloka na Kidričevi ulici, najljubšega bara nad gledališčem, petkovih popoldnevov v Qulandiji in športne rekreacije v Panovcu zmedla moje možgane ter mi po skoraj devetih mesecih življenja v Rotterdamu tukaj ustvarila nov dom. Tukaj imam rutino, študentsko življenje, prijatelje in prav tako tudi najljubši bar, fitnes in nakupovalni center. Počutim se ena izmed njih, kot prava domačinka, ki se smeji azijskim turistom z velikimi načrti mesta, fotoaparati in zgubljeno glavo. 

Moja zmeda pa se še ne konča. Prejšnji teden sem namreč uživala pri Claudiu v Švici, ne sprašujte, enkratno je bilo. V enotedenskih počitnicah, kakor bi moj obisk lahko imenovala, sva s Claudiem pohajkovala po Zurichu in Luzernu, si ogledala največji muzej v Švici - Traffic Museum, se družila z njegovimi prijatelji in navijala na nogometni tekmi FC Luzern - FC St. Gallen (zmaga je ostala na domačem terenu) in se najedla na družinskem kosilu za materinski dan. Vse skupaj diši po zelo domačem vzdušju, kajne?  Zato ni čudno, da sem po Skypu svojim lastnim staršem rekla, da sem "ravnokar prišla domov". Nevede, kaj je narobe, starša pa sta me samo začudeno pogledala - "domov?"

Kot lastovica, ki leta nekje med Rotterdamom, Zurichom, Luzernom, Ljubljano in Novo Gorico. Ampak, saj ni važno, pravijo, da si doma, kjer je tvoje srce in moje srce vedno nosim s seboj. Tako se vsaj zgubila ne bom.

Čudovit razgled na Lake Lucerne oz. Vierwaldstättersee