1 mesec

In ko sem že hotela potarnati, kako je Nizozemsko pomlad dobesedno obšla, me je danes navsezgodaj prebudilo - sonce! Oh, moje razpoloženje se je v trenutku prevesilo na pozitivno polovico in polna energije sem bila na dan nedelje pokonci že ob 8:30 zjutraj. Po mačjem poležavanju na kavču in obilnem zajtrku pa so moji možgani končno začeli delovati, ko sem se zazrla v datum - 19. 5. 2013. Kaj, resno?! Ne le, da je več kot polovica maja že mimo in da jaz še vedno nisem slekla jakne in zimskega šala, to me sploh ne šokira več, prav tako me ne straši dejstvo, da bi kaj kmalu morala začeti pisati končne seminarske naloge, saj se čez dobra 2 tedna zaključi semester, kaj me je danes zjutraj skoraj vrglo iz kože je bil enostavna številka 19. Točno čez 1 mesec se moja nepozabna Erasmus izmenjava namreč zaključi. Ta-da-da-dam.

Kako naključno je naneslo, da sem ravno na 19. avgusta lani priletela v Rotterdam in začela 10-mesečno pot skozi zabave, spoznavanja, introduction days, potovanja, učenje, trdo delo in lenarjenje skupaj ter ravno 19. junija bom Rotterdamu pomahala v slovo. Kako hitro je minilo, ampak ne bom še jokala, saj vsega ni še konec. Preostal mi je mesec dni in veliko se mora še zgoditi do takrat - Claudiev zadnji obisk na Nizozemskem, vse goodbye zabave, zaključek šolskega leta in seveda moj rojstni dan. Zato ne bom še jokala in prav tako ne bom še skrbela, kako bom mojo 10-mesečno zalogo oblek, obutve in drugih spominkov spkairala v le 2 kovčka.

Moram pa priznati, da že močno pogrešam vse domače. V Sloveniji se je zima baje poslovila že nekaj časa nazaj in začelo se je obdobje kofetkanja, žuranja in rekreacije na prostem. Saj ne, da neprestano mislim le na to, da si ne boste predstavljali zaprepadene Polone, ampak med minutko premora se moje misli preselijo na tople bele kamne ob Soči, prijetno druženje z najdražjimi prijatelji in brez pomensko klepetanje v slovenščini. Kako bom verjetno obžalovala te besede po 14 dneh turobne Gorice ... Ampak res je tako! :)

Vse ima svoje pluse in minuse, takšno je življenje. Že ko misliš, da je situacija popolna, ko nič ne more iti narobe, začutiš notranji glas, ki ti šepeta točno tisto, kar pogrešaš. Kar poskušaš prekriti že celih 9 mesecev in vedno bolj, ko se bliža konec, težje se je izogibati in notranji glas postaja vse glasnejši. Vedno pogrešamo tisto, kar nam je nedosegljivo, ko bi morali ceniti, kaj nam je dano. Erasmus izmenjava je z razlogom nepozabna izkušnja, iz nje sem se naučila več kot v celem dosedanjem življenju in do odhoda bom uživala vsako minuto. Ob slovesu pa se svet ne bo podrl, saj me doma čaka tisto - domače. Vse se enkrat konča da se novo lahko začne. In moja prelomnica bo sledila čez natančno 1 mesec.