Organizatorke s stilom

Prišli smo do točke, ko bomo kot domine eden za drugim zapuščali Rotterdam. Neizogiben konec Erasmus izmenjave se bliža in nekateri nas bodo zapustili že v prihajajočem tednu. Neverjetno, čudni občutki me spreletavajo ... Ampak pred solzami in objemi slovesa, moramo odkljukati še en bolj prijeten dogodek - moj rojstni dan! Zadnji dan maja se bliža in navdušenje narašča, vendar ne zaradi 22ke, ki jo bom dopolnila, bolj zaradi zabave, ki jo bom organizirala. Čeprav se zavedam, da bo lanskoletno rojstnodnevno zabavo zelo težko premagati (tisti izbranci, ki ste je bili deležni že veste o čem govorim, kajne? ;), vseeno kaže obetavno. Moj rojstni dan bomo z Aido in Whitney združili še z njunim odhodom in tako trojica predstavlja - 2× goodbye and 1× bday party!!

Tako smo danes začeli z načrtovanjem zabave, ki se bo zgodila na dan petka, 31. maja. V času naših izmenjav se je nabralo veliko novih poznanstev in prijateljev, ampak število povabljencev smo na žalost morali omejiti na - khem, 87 ljudi. Še dobro, da imamo na voljo veliko strešno teraso International House s pogledom na mestno jedro Rotterdama, želimo si le sonca in toplega vremena, da bomo lahko zakurili žar in kaj popekli za lačne želodčke. Poleg hrane in pijače pa moramo do petka organizirati še veliko malenkosti. Zabavo pa smo za češnjo na torti še tematsko obarvali - vsak mora s seboj prinesti nekaj, kar ga spominja na najlepši dogodek Erasmus izmenjave. Sem vedela, da bo tisti velik oranžen klobuk s Queen's day-a še prav prišel ...

Današnji sobotni popoldan je bil torej namenjen načrtovanju. Kot prave organizatorke v duhu "prazen želodec, prazna glava" pa smo se zadeve lotile s stilom in si spekle slastne palačinke. Whitney in Aida sta svojim poleg čokolade dodali še banane, mene pa nista prepričali. Palačinke z Nutello in to je to. Načrtovanje je potem steklo samo od sebe :)

1 mesec

In ko sem že hotela potarnati, kako je Nizozemsko pomlad dobesedno obšla, me je danes navsezgodaj prebudilo - sonce! Oh, moje razpoloženje se je v trenutku prevesilo na pozitivno polovico in polna energije sem bila na dan nedelje pokonci že ob 8:30 zjutraj. Po mačjem poležavanju na kavču in obilnem zajtrku pa so moji možgani končno začeli delovati, ko sem se zazrla v datum - 19. 5. 2013. Kaj, resno?! Ne le, da je več kot polovica maja že mimo in da jaz še vedno nisem slekla jakne in zimskega šala, to me sploh ne šokira več, prav tako me ne straši dejstvo, da bi kaj kmalu morala začeti pisati končne seminarske naloge, saj se čez dobra 2 tedna zaključi semester, kaj me je danes zjutraj skoraj vrglo iz kože je bil enostavna številka 19. Točno čez 1 mesec se moja nepozabna Erasmus izmenjava namreč zaključi. Ta-da-da-dam.

Kako naključno je naneslo, da sem ravno na 19. avgusta lani priletela v Rotterdam in začela 10-mesečno pot skozi zabave, spoznavanja, introduction days, potovanja, učenje, trdo delo in lenarjenje skupaj ter ravno 19. junija bom Rotterdamu pomahala v slovo. Kako hitro je minilo, ampak ne bom še jokala, saj vsega ni še konec. Preostal mi je mesec dni in veliko se mora še zgoditi do takrat - Claudiev zadnji obisk na Nizozemskem, vse goodbye zabave, zaključek šolskega leta in seveda moj rojstni dan. Zato ne bom še jokala in prav tako ne bom še skrbela, kako bom mojo 10-mesečno zalogo oblek, obutve in drugih spominkov spkairala v le 2 kovčka.

Moram pa priznati, da že močno pogrešam vse domače. V Sloveniji se je zima baje poslovila že nekaj časa nazaj in začelo se je obdobje kofetkanja, žuranja in rekreacije na prostem. Saj ne, da neprestano mislim le na to, da si ne boste predstavljali zaprepadene Polone, ampak med minutko premora se moje misli preselijo na tople bele kamne ob Soči, prijetno druženje z najdražjimi prijatelji in brez pomensko klepetanje v slovenščini. Kako bom verjetno obžalovala te besede po 14 dneh turobne Gorice ... Ampak res je tako! :)

Vse ima svoje pluse in minuse, takšno je življenje. Že ko misliš, da je situacija popolna, ko nič ne more iti narobe, začutiš notranji glas, ki ti šepeta točno tisto, kar pogrešaš. Kar poskušaš prekriti že celih 9 mesecev in vedno bolj, ko se bliža konec, težje se je izogibati in notranji glas postaja vse glasnejši. Vedno pogrešamo tisto, kar nam je nedosegljivo, ko bi morali ceniti, kaj nam je dano. Erasmus izmenjava je z razlogom nepozabna izkušnja, iz nje sem se naučila več kot v celem dosedanjem življenju in do odhoda bom uživala vsako minuto. Ob slovesu pa se svet ne bo podrl, saj me doma čaka tisto - domače. Vse se enkrat konča da se novo lahko začne. In moja prelomnica bo sledila čez natančno 1 mesec.

Home, sweet home?

Počutim se kot lastovka. Le da se normalna lastovka seli dvakrat letno, jaz pa pakiram kovčke kar vsak mesec, če ne še več. Zadnje čase me zmede kar preprosto vprašanje, kje je moj dom. Hmm ... Seveda bi morala kot strela z neba izstreliti, da prihajam iz Nove Gorice, in ne bom zanikala, da sem ponosna Goričanka. Vseeno pa je odsotnost od domačega bloka na Kidričevi ulici, najljubšega bara nad gledališčem, petkovih popoldnevov v Qulandiji in športne rekreacije v Panovcu zmedla moje možgane ter mi po skoraj devetih mesecih življenja v Rotterdamu tukaj ustvarila nov dom. Tukaj imam rutino, študentsko življenje, prijatelje in prav tako tudi najljubši bar, fitnes in nakupovalni center. Počutim se ena izmed njih, kot prava domačinka, ki se smeji azijskim turistom z velikimi načrti mesta, fotoaparati in zgubljeno glavo. 

Moja zmeda pa se še ne konča. Prejšnji teden sem namreč uživala pri Claudiu v Švici, ne sprašujte, enkratno je bilo. V enotedenskih počitnicah, kakor bi moj obisk lahko imenovala, sva s Claudiem pohajkovala po Zurichu in Luzernu, si ogledala največji muzej v Švici - Traffic Museum, se družila z njegovimi prijatelji in navijala na nogometni tekmi FC Luzern - FC St. Gallen (zmaga je ostala na domačem terenu) in se najedla na družinskem kosilu za materinski dan. Vse skupaj diši po zelo domačem vzdušju, kajne?  Zato ni čudno, da sem po Skypu svojim lastnim staršem rekla, da sem "ravnokar prišla domov". Nevede, kaj je narobe, starša pa sta me samo začudeno pogledala - "domov?"

Kot lastovica, ki leta nekje med Rotterdamom, Zurichom, Luzernom, Ljubljano in Novo Gorico. Ampak, saj ni važno, pravijo, da si doma, kjer je tvoje srce in moje srce vedno nosim s seboj. Tako se vsaj zgubila ne bom.

Čudovit razgled na Lake Lucerne oz. Vierwaldstättersee

Jean Paul Gaultier exhibition

Že od začetka februarja Rotterdam krasijo vsemogočni oglasi, modro bele črte in korzeti okrog uličnih svetilk, semaforjev, velikih stebrov in celo dreves. Vsak ptiček in (bolj rotterdamsko) galeb ve o čem govorim - The Fashion World of Jean Paul Gaultier: From the Sidewalk to the Catwalk razstava. Prva mednarodna razstava posvečena življenju in delu tega francoskega modnega oblikovalca. Razstava predstavlja več kot 140 oblačil in modnih dodatkov, večinoma iz dizajnerjeve couture kolekcije, nekaj pa tudi iz pret-a-porter linij. Nenavadne kreacije so bile ustvarjene med 1970 in 2011 ter večina od njih se očem javnosti prvič predstavljajo prav na rotterdamski razstavi. Ekskluzivne fotografije, skice, diaprojekcije, filme in seveda celotni outfiti so me popolnoma očarali.

Jean Paul Gaultier je vsekakor eden najodmevnejših modnih oblikovalcev zadnjih desetletij, ki navdušuje predvsem z drugačnostjo in drznostjo. Vsi, ki se vsaj malo zanimate za modo, veste kako vplivno je njegovo ime. Gaultier je sodeloval s številnimi zvezdniki iz sveta glasbe kot je Madonna, za katero je oblikoval kričeče korzete za turnejo Blond Ambition Would Tour, z Like A Virgin na čelu, nato Kylie Minogue,  supermodeli kot Naomi Campbell, in znanimi fotografi od Andy Warhol in Cindy Sherman naprej. Razstava je razdeljena na 6 delov - The Odyssey of Jean Paul Gaultier, The Boudoir, Skin Deep, Punk Cancan, Urban Jungle and Metropolis. Včasih zastrašujoče, včasih pretirano kreativno, kakorkoli razstava vsekakor pusti vtis. 

Anja in Žiga (z zamudo)

Ko sem se lani poleti odpravljala na izmenjavo, so obljube o obiskih brenčale kot v čebelnjaku. Najlažje je reči, nato pa pozabiti, sem si mislila. Na koncu pa sem imela v prvem semestru poplavo obiskov, vseh tistih, ki sem jih najbolj pogrešala in ki so mi polepšali nekaj turističnih dni. Vsak obisk je bil nekako poseben, vsak mi je prinesel novo motivacijo in veselje, hkrati pa vlil malo domotožja. Mogoče so me ravno obiski iz Slovenije spodbudili za podaljšanje izmenjave na še nadaljnjega pol leta, saj so nekako uravnovesili mojo željo po novem in pomanjkanjem starega ... domačega. 

Zato hvala Ani, Vidi, Uli, Tjaši, Nini (1. runda  ženskih prijateljic), Matiji, Duletu, Juretu in Janiju (2. runda moških prijateljev), Maji, Barbari, Luki in Tilnu (runda sošolcev in sošolk) in seveda staršema. In ko sem že mislila, da vam je Nizozemske dovolj (čeprav ne bi rekla, da se lahko Nizozemske naveličaš), sta me iz nenada presenetila še Anja in Žiga. Z zamudo, ampak vendar :) Konec aprila smo skupaj preživeli 2 dni, se sprehajali po Rotterdamu in Kinderdijku, kjer smo si ogledali vasico starih mlinov na veter. In je minil še en simpatičen obisk, verjetno zadnji, saj me od konca izmenjave loči le še mesec in pol ...

Ladies Night

Naj se vam odkupim za nazaj. Pretekla dva tedna so se dogodki vrstili kot domine eden za drugo, poleg nove službe, faksa in najprijetnejših obiskov iz Slovenije (to še sledi!), se vsako toliko vključim v tudi kakšen družaben event ... tako, za sprostitev. Kakšen teden nazaj smo se z Rebeko, Marijo in še eno rusko prijateljico, odpravile na pravo definicijo sprostitve - Ladies Night, ki je vključevala fashion show mladih rotterdamskih oblikovalcev, promocije Mac Cosmetics, prodajo unikatnih kosov oblačil in seveda, rdečo preprogo. S kozarcem šampanjca v roki smo se mudile med rotterdamsko modno elito, napasile oči na spomladanskih modnih kreacijah in modelih ter uživale v ženskem klepetu. Prava sprostitev!