Versailles

Na obrobju Pariza, dobrih 45 minut z vlakom dolga vožnja, se mogočno razprostira Versajska palača. Le kdo še ni slišal zanjo? Gospodič Američan, prijatelj najine japonske umetnice, naju je, potem ko sva mu povedala, da bova dan preživela v Chateau de Versailles, le začudeno pogledal. Po nekaj minutah pogovora še vedno nisva razbrala, kaj ga muči, da si bova kot turista ogledala najbolj znan spomin absolutistične vlade Ludvika XIV, posvetilo se nama je šele ob slovesu, ko nama je zaželel "have fun in Southern France". Aha, "južna Francija", seveda. Arogantni Američani si pač svet predstavljajo takole:

Kakorkoli, ko se je Versailles gradil (1664-1710) je bilo ozemlje "country side", sedaj pa je Versailles le obrobje (pre)naseljenega Pariza. Sprva le lovski dvorec kraljeve družine, nato pa center politične moči Francije, ko se je Ludvik XIV. preselil iz natrpanega Pariza leta 1682, vse do začetka Francoske revolucije leta 1789, ko je bil prisiljen se ponovno vrniti v prestolnico. Versailles torej ni svetovno znan le kot izjemna arhitekturna znamenitost izpod načrtov arhitekta Julesa Hardouina Mansarta, ampak kot simbol absolutne monarhije Ludvika XIV.

Življenje v razkošni palači je vsekakor ironija na revščino, ki se je širila izza obzidja Versaillesa. Srebro, zlato in najboljši materiali za pohištvo, stekla in kristali, tapeti in dekoracije - Ludvik res ni 'šparal' z denarjem. Strokovnjaki pravijo, da nikoli ne bomo vedeli točne številke, ampak ocenjujejo, da se je za Versailles v Ancien regime porabilo več kot 2 bilijona ameriških dolarjev. Kraljev apartma, kraljičin apartma, dvorana ogledal, kapelica, opera, dvorana bitk za Francijo in še več, poleg tega pa 800 ha. veliki vrtovi s 50 fontanami in več kot 200.000 posajenimi drevesi. Versailles je ogromen in čutiš lahko moč in razkošje francoske monarhije. Če v kratkem ne nameravate skok do Pariza, vsekakor priporočam vsaj ogled filma Marie Antoniette (2006), ki prikazuje lagodno življenje kraljice. Do takrat pa nekaj fotografskih spominkov spodaj.