Tulipani

Kakšna malenkost ti lahko pričara nasmešek na obraz in spremeni dan v pozitivo! Oh, le kaj govorim, si mislite. Pred slabim tednom sem se ponovno morala posloviti od mojega dragega, ko se je njegov obisk na v Rotterdamu bližal koncu, pa me je presenetil s poslovilnim darilom. Tri bele čebulice, zasajene v majhen lonček zemljice so me čakale na okenski polici. Nikoli nisem bila velik privrženec rož, saj jih nisem znala vzdrževati, kljub veliki knjigi 1001 roža, ki jo mama večkrat prelista doma. Seveda vsaka ženska rada prejme šopek rož, ampak razloge, zakaj jih sama nikoli nisem znala ohraniti pri življenju več kot kakšen teden ali dva bi lahko iskala pri (pre)majhni površini balkonskih korit, (pre)malo časa in motivacije, mogoče celo nisem človek takšnega veselja. Navsezadnje sem vzljubila kaktuse, le zakaj. 

Vseeno pa sem poskusila srečo kakšen mesec nazaj, ko sem se vselila v novo stanovanje in si po nasvetih prijateljice Whitney kupila simpatičen bel grmiček drobcenih cvetlic. Rastlina res naredi prostor bolj domač in ga omili od vsemogoče elektronike in drugih tehničnih naprav. In sem poskusila. Vsako toliko sem se ozrla  k njej, jo verjetno preveč napila vode, po nekaj dneh preživetih v Parizu pa nanjo pozabila. Zaradi moje nemarnosti je rožica na koncu obupala. Začela je rumeneti in se zvijati, ni ji bilo več pomoči. 

V vse večjem pričakovanju pomladi, tržnici polni pisanih cvetlic in moji razočaranosti nad umrlim belim grmičkom, je Claudio ukrepal ter me presenetil s čebulicami tulipanov. Popolnoma motivirana, da bom za tulipančke skrbela po svojih najboljših močeh, še posebej zato, ker mi Claudio ni izdal njihove barve. Dobili so najboljšo pozicijo v moji sobi, obdani so bili s sončno svetlobo in svežim zrakom, mislim pa, da so zrasli v takšne elegantne tulipane predvsem zaradi moje ljubezni. Sedaj vem, da je rože potrebno negovati in jim posvetiti čas. Le tako zrastejo najlepši nizozemski tulipani ...