Gospodična podjetnica

Naporen teden je za mano. Ravno ko se je sonce odločilo pokazati svoje žarke in otopliti ozračje, ravno takrat se mi je kot strela z jasnega ponudila enkratna priložnost za delo, ki se bo vsekakor bleščalo v mojem CVju. Ne bom rekla, da nisem skakala od veselja, sploh ne! Ampak kot da se me sonce izogiba in pomlad vedno bolj oddaljuje ... Zakaj me vreme tako prizadene? Zakaj sem tako občutljiva in zakaj je, po 1 tednu lepega vremena, ki sem ga zamudila v pisarni, ponovno mraz??

Kot pravo gospodično, navajeno na primorsko mediteransko vreme, me tukajšnjih 12 stopinj nič kaj ne osrečuje. Še posebej ne, ko pogledam na koledar (23. april!!) ali pa poslušam mamo na Skypu, kako se je sončila na 30 stopinjah v Novi Gorici. Ampak Nizozemce nič ne ustavi, življenje teče dalje ne glede na prepih in mraz v Rotterdamu. Tako so mi iz baze Housing Anywhere prejšnji teden ponudili novo (plačano) pozicijo - predstavljam se Polona Levpušček, head of sales for East Coast of US. Woop woop! Po uspešno zaključenem poslu z Univerzo v Ljubljani (če še kdo ne ve, se je UL priključila partnerskim institucijam Housing Anywhere po svetu in sedaj lahko na spletni strani objavite oglas za oddajo svoje študentske sobice ali jo iščete za najem), mi je šef dodelil nov projekt. S 16 urami dela na teden (in plačilom 10€/h) moram preko Facebooka iskati kandidate na 18 univerzah vzhodne obale ZDA, ki bi bili sposobni prodati platformo svojim univerzam. Torej iščem 'sales agente', ki jih bom potem vodila skozi proces do končne prodaje in vzpostavitve platforme. 

Sliši se lepo in moja zagnanost za delo je na pravem nivoju. Housing Anywhere je start-up podjetje, ki mi daje veliko znanja in je odlična odskočna deska v marketinške vode. Vsekakor pa zahteva veliko truda in časa. Ampak kaj bom govorila, saj ste sodobni študenti vsi preokupirani z najrazličnejšimi študentskimi deli in marsikatero je veliko pod plačilom, ki bi si ga zaslužilo. Tako je z našo generacijo. Vsi zahtevajo izkušnje in vsemogočne življenjepise, konkurenca na trgu raste in raste, študentu na koncu pa ostane nekaj fickov za poletno potovanje. Ali še to ne. Zato sem srečna, da mi Housing Anywhere nudi priložnost dela v mladi internacionalni ekipi, polni znanja in kreativnosti, poleg tega pa še primerno evropsko plačilo. Pa naj potrpim pomanjkanje časa in kronično utrujenost, vsaj rotterdamsko vreme mi ne more delati gušta ;)

Poglej Housing Anywhere na: https://housinganywhere.com/

Walibi Holland, yay

Spomin me veže nazaj na prejšnjo soboto, ko smo se kot 10-letni otroci odpravili v tematski park Walibi Holland. Nizozemska različica Gardalanda, slabi 2 uri oddaljena od Rotterdama, se nahaja natančno v kraju Biddinghuizen, ki pa se mi ne sanja, kako bi ga izgovorila. Pred enim tednom še mrzel in vremensko ne najbolj ugoden sobotni dan smo torej preživeli na vlakcih, vrtečih ladjah, 5D kinu, hiši strahov in drugih tematskih atraktivnostih. Edina napaka je bila, da smo si kosilo privoščili pred vstopom v park in ne kasneje ... Moj želodec je hvala bogu preživel, vsi pa niso imeli takšne sreče ;) 

Odlična priložnost za sprostitev od napornega tedna in druženje s prijatelji - Walibi Holland checked! :)

Tulipani

Kakšna malenkost ti lahko pričara nasmešek na obraz in spremeni dan v pozitivo! Oh, le kaj govorim, si mislite. Pred slabim tednom sem se ponovno morala posloviti od mojega dragega, ko se je njegov obisk na v Rotterdamu bližal koncu, pa me je presenetil s poslovilnim darilom. Tri bele čebulice, zasajene v majhen lonček zemljice so me čakale na okenski polici. Nikoli nisem bila velik privrženec rož, saj jih nisem znala vzdrževati, kljub veliki knjigi 1001 roža, ki jo mama večkrat prelista doma. Seveda vsaka ženska rada prejme šopek rož, ampak razloge, zakaj jih sama nikoli nisem znala ohraniti pri življenju več kot kakšen teden ali dva bi lahko iskala pri (pre)majhni površini balkonskih korit, (pre)malo časa in motivacije, mogoče celo nisem človek takšnega veselja. Navsezadnje sem vzljubila kaktuse, le zakaj. 

Vseeno pa sem poskusila srečo kakšen mesec nazaj, ko sem se vselila v novo stanovanje in si po nasvetih prijateljice Whitney kupila simpatičen bel grmiček drobcenih cvetlic. Rastlina res naredi prostor bolj domač in ga omili od vsemogoče elektronike in drugih tehničnih naprav. In sem poskusila. Vsako toliko sem se ozrla  k njej, jo verjetno preveč napila vode, po nekaj dneh preživetih v Parizu pa nanjo pozabila. Zaradi moje nemarnosti je rožica na koncu obupala. Začela je rumeneti in se zvijati, ni ji bilo več pomoči. 

V vse večjem pričakovanju pomladi, tržnici polni pisanih cvetlic in moji razočaranosti nad umrlim belim grmičkom, je Claudio ukrepal ter me presenetil s čebulicami tulipanov. Popolnoma motivirana, da bom za tulipančke skrbela po svojih najboljših močeh, še posebej zato, ker mi Claudio ni izdal njihove barve. Dobili so najboljšo pozicijo v moji sobi, obdani so bili s sončno svetlobo in svežim zrakom, mislim pa, da so zrasli v takšne elegantne tulipane predvsem zaradi moje ljubezni. Sedaj vem, da je rože potrebno negovati in jim posvetiti čas. Le tako zrastejo najlepši nizozemski tulipani ...

Versailles

Na obrobju Pariza, dobrih 45 minut z vlakom dolga vožnja, se mogočno razprostira Versajska palača. Le kdo še ni slišal zanjo? Gospodič Američan, prijatelj najine japonske umetnice, naju je, potem ko sva mu povedala, da bova dan preživela v Chateau de Versailles, le začudeno pogledal. Po nekaj minutah pogovora še vedno nisva razbrala, kaj ga muči, da si bova kot turista ogledala najbolj znan spomin absolutistične vlade Ludvika XIV, posvetilo se nama je šele ob slovesu, ko nama je zaželel "have fun in Southern France". Aha, "južna Francija", seveda. Arogantni Američani si pač svet predstavljajo takole:

Kakorkoli, ko se je Versailles gradil (1664-1710) je bilo ozemlje "country side", sedaj pa je Versailles le obrobje (pre)naseljenega Pariza. Sprva le lovski dvorec kraljeve družine, nato pa center politične moči Francije, ko se je Ludvik XIV. preselil iz natrpanega Pariza leta 1682, vse do začetka Francoske revolucije leta 1789, ko je bil prisiljen se ponovno vrniti v prestolnico. Versailles torej ni svetovno znan le kot izjemna arhitekturna znamenitost izpod načrtov arhitekta Julesa Hardouina Mansarta, ampak kot simbol absolutne monarhije Ludvika XIV.

Življenje v razkošni palači je vsekakor ironija na revščino, ki se je širila izza obzidja Versaillesa. Srebro, zlato in najboljši materiali za pohištvo, stekla in kristali, tapeti in dekoracije - Ludvik res ni 'šparal' z denarjem. Strokovnjaki pravijo, da nikoli ne bomo vedeli točne številke, ampak ocenjujejo, da se je za Versailles v Ancien regime porabilo več kot 2 bilijona ameriških dolarjev. Kraljev apartma, kraljičin apartma, dvorana ogledal, kapelica, opera, dvorana bitk za Francijo in še več, poleg tega pa 800 ha. veliki vrtovi s 50 fontanami in več kot 200.000 posajenimi drevesi. Versailles je ogromen in čutiš lahko moč in razkošje francoske monarhije. Če v kratkem ne nameravate skok do Pariza, vsekakor priporočam vsaj ogled filma Marie Antoniette (2006), ki prikazuje lagodno življenje kraljice. Do takrat pa nekaj fotografskih spominkov spodaj.

Paris at night

Ko se zmrači, Pariz dobi drugačen čar - vsa dnevna meglica izgine in v nočno nebo zasije svetloba luči. Champ Elysees so polna turistov, nekatere trgovine so namreč odprte do polnoči, med drugim pa ne moreš zgrešiti salonov avtomobilov, ki se vrstijo po celotnem bulevardu. Citroen, Peugeot, Renault, Mercedes in drugi se bahajo z najbolj nenavadnimi primerki, vsekakor paša za oči. Na koncu ulice pa mogočni l'Arc de Triomphe, obsijan z reflektorji in obkrožen z mestnim prometom in turističnimi avtobusi. Prehodila sva podhod in nato neskončno stopnic, da sva dosegla vrh in čudovit pogled na Pariz. Čudovit še posebej, ko se je na Tour Effel vžgalo na tisoče bleščic (beri reflektorjev) in stolp je zasijal kot diamant. 

Petkov večer pa sva preživela v družbi simpatičnih prijateljic - že prej omenjene Mirjam in Morane, ki je bila moja sošolka na izmenjavi v Rotterdamu, po prvem semestru pa se je žal vrnila v Pariz, ampak nič zato, saj sva se sedaj ponovno srečali in bili veseli skupnega večera v enem izmed lokalov na Bastille. Še dobro, da sva s Claudiem bila blizu doma, saj sva po nekaj pijače in utrujenem 3 dnevnem potovanju po Parizu komaj čakala daljši spanec, da sva se lahko pripravila še na zadnji, četrti dan. Dan za Versailles.

Paris ♥

Končno je prišel na vrsto tudi zaslužen oddih in nekaj prostih dni, ki so nam jih namenili iz Erasmus University. Ko sva s Claudiem nekje februarja načrtovala, kako in kje bova izkoristila "Easter holidays", se nama je po glavi že sanjala pomlad. Toplo spomladansko sonce, brez zimskih škornjev in prav spomnim se, kako naivno navdušena sem bila in si ponavljala, da bom "še bundo doma pustila". Aha, seveda! Čeprav vreme ni šlo ravno po našem načrtu, saj nihče ni pričakoval, da se bo skoraj 6 mesečna zima vlekla še vse tja v začetek aprila, se navdušenje nad izletom ni zrušilo. Vseeno sva si nadela sončna očala in se odpravila najbolj pocukrano-romantičnemu potovanju na proti - oh, Pariz!

Kot smo že ugotovili, je Rotterdam na odlični lokaciji, saj se prav tukaj prepletajo železniške tračnice in avtobusne linije iz cele Evrope. Sošolka Helena, ki uradno prihaja iz Lizbone, se mi je pritoževala, kako daleč stran odrezana od Evrope je portugalska prestolnica in četudi že tretje leto študira na Cardiffu, se situacija ni nič kaj spremenila, saj si v Angliji vezan na letalo. Zato izkoristimo Rotterdam! Povezave so izjemne in dobri 2 uri in pol s hitrim vlakom nas ločita od Pariza. Če rezerviraš karte kakšen mesec vnaprej, se cene enosmerne vozovnice začnejo pri 35€. S Claudiem pač nisva mogla spregledati ponudbe. 

In tako sva v sredo že ob 10h zjutraj zakorakala po Gare du Nord ter se najprej odpravila h naši gostiteljici, kjer sva prespala 3 noči. Najti cenovno ugodno prenočišče v Parizu ni ravno mačji kašelj, res ne. Iskala sva hostle in druge varjante, nazadnje pa se nam je zdela najbolj atraktivna možnost Airbnb.com, ki deluje nekako tako, da ljudje oddajajo svoja stanovanja ali sobe, cene so veliko nižje in lokacije dosti boljše kot hostli, stanuješ z lokalcem, ker pomeni, da dobiš nasvete iz prve roke, poleg tega pa še souporaba kuhinje in kopalnice skupaj z brisačami in rjuhami. Naju je v stanovanje na Place de la Bastille sprejela umetnica iz Japonske, ki v Parizu živi skupaj s svojo mačko. Surprise, surprise - kako so pa mačke popularne v Parizu?! Prav v vsakem stanovanju, ki sva si ga ogledala na spletni strani, sta poleg lastnika živeli tudi mačka ali dve. Čeprav nisem ravno ljubiteljica mačk, me je ta siva kepa dlak kar vzljubila.

Ko sva se znebila kovčka in najedla zajtrka, se je naše potepanje začelo. Pariz, Pariz ... Ogromno mesto, ki znotraj ringa šteje nekaj več kot 2 milijona prebivalcev, skupaj z okolico pa kar 12 milijonov. Gneča je vse povsod in nikjer se ne izogneš čakanju v vrsti. Kakorkoli pa, Pariz ima dušo. Mogočne kotne stavbe s prav simpatičnimi majhnimi okni in strešnimi terasami, majhne ulice in veliki bulevardi, med katerimi se vije zgodovina, umetnost in dobra hrana. Čeprav sem Pariz prej obiskala že dvakrat, ga nikoli še nisem doživela tako kot tokrat. Mogoče zaradi sproščenosti in neodvisnosti od časa, mogoče zaradi drugačnih krajev, ki sva jih obiskala, predvsem pa zaradi ljubezni, ki naju je obdajala. Saj veste, kako oglašujejo, "Pariz je mesto zaljubljencev", ampak če te skozi njega vodi zoprna turistična vodička, ki kot igrača na baterije hiti razlagati  pomembnost znamenitosti, kako boš začutil njegov pravi utrip? S Claudiem sva se po mestu z roko v roki sprehajala kot golobčka, oponašala Bobo's na Montmartru, se mastila s palačinkami, si ogledala čudne razstave ter spila pivo s prijateljicami, Mirjam in Morane. Zaživela kot Parižana in zaklenila najino ljubezen na mostu zaljubljencev. Romantike čez glavo! Ampak takšen je Pariz in spregledaš ga šele v dvoje. Drugače pa domov odideš le s pariškim sindromom, razočaran in utrujen od iskanja - ljubezni. 

Na Montmartu sva veselo pozdravila Mirjam, naj jo opišem kot Vidino sošolko, ki trenutno preživlja svojo erasmus izmenjavo v Parizu. Peljala naju je v bar, kjer je Amelie Poulain iz filma Amelie preživljala veliko časa, Cafe des Deux Moulins, kjer smo poklepetali ob kavi, si izmenjali zgodbe iz izmenjav in dobili odlične nasvete o nadaljevanju pohajkovanja. Eden izmed njih, čeprav bolj iz mojega rokava, je bil tudi Hard Rock Cafe, ki se mu nismo mogli izogniti. V svojo omaro pa sem dodala novo majčko iz Hard Rock zbirke. Vesela!

Ker si nikoli prej nisem vzela časa in po priporočilu naše gostiteljice umetnice, sva se namenila tudi v Centre Pompidou. Nenavadna zgradba v sebi skriva razstave, muzeje, knjižnico, bar in restavracijo. Da bi zaužila umetnost Pariza sva se odpravila na eno izmed razstav, contemporary art, in ugotovila, da je nikakor ne razumeva, zato sva stopila čez cesto do mestne hiše in si ogledala še Paris Haute Couture, razstavo o zgodovini mode sponzorirano s strani Swarovski. Bleščeče obleke in poznana oblikovalska imena od Diorja in Chanela naprej so prevzela mojo pozornost, žal pa tudi ne mojega fotoaparata, saj me je varnostnik takoj na začetku grdo opomnil, da fotografiranje ni dovoljeno. 

Pariz je mesto pomembnežev in zato v Les Invalides hranijo veličasten Napoleonov grob, nekaj metro postaj naprej pa se nahaja pokopališče Pere-Lachaise, kjer so pokopana znana imena od Moliera, Oscar Wilde, Edit Piaf  in Jima Morrisona naprej. 

Last but not least, če naju je že cel čas spremljala zaljubljenost, sva bila od daleč zlato bleščečega mosta sprva le radovedna, ko pa sva se mu približala, sva zagledala milijon majhnih ključavnic zaklenjenih ob ograjo, na njih pa imena parov. Oh, popoln zaključek! Nisva se mogla upreti, zato sva kupila ključavnico in nanjo zabeležila najina imena, jo zaklenila ob ograjo, ključek pa vrgla v reko Seno. Tako sva sedaj zaklenjena, dokler ne najdeva ključka ... Pariz je vsekakor drugačen v dvoje! ♥