28 dni preveč!

Tako kot mi februar para živce mi ni še nikoli noben mesec. Da ne omenjamo mraza, mraza in še enkrat mraza, v kombinaciji z ledenim vetrom, medtem ko opravljam svojo pot na redni relaciji dom - faks. Že tako ne najboljše kolo, ki sem ga za 40€ v "skriti četrti" kupila od južnega prijatelja Maria Mariča, mi še večje težave povzroča, ko moram poganjati z dvojno silo vetru v obrambo. Mislim, da so se moje stegenske mišice močno okrepile, prepričujem se, da zaradi dnevnega obiska v fitnesu, ampak nizozemsko vreme te prisili na vsakodnevno telovadbo na kolesu. Če seveda nimaš najbolj modernega in tehnično zmogljivega (ali ne vem kakšne so karakteristike dobrega kolesa), si prisiljen poganjati staro kripo in vsako toliko preveriti ali zadnja luč še sveti, ali se pnevmatika še ni dokončno spraznila in ali čuden škripajoč zvok mogoče ne prihaja iz svojega iPoda. Da seveda ne omenjam, kako so vsi Nizozemci pogumno in ne obremenjujoče kolesarili v snegu in poledici! Poskusila sem in gre, brez težav. Ampak ne prosim za več snega, en teden od skupno slabih 28 dni, kolikor jih februar premore, ga je bilo več kot dovolj.

Naj se še malo poglobim v to ekstremno zanimivo nizozemsko vreme. V svoji (začasni) sobi - ta zgodba še sledi - se temperatura vije krepko nad normalnih zimskih 20 stopinj. Nikoli nisem bila navajena, da bi se v zimskem času po stanovanju sprehajala v kratkih hlačah, poletni majčki in mogoče celo japonkah. Halo? Prav pogrešam večere na domačem kavču v dnevni sobi, ko se obe z mamo pokrijeva s toplo odejo, pijeva čaj in gledava najbolj blesave romantične komedije. No, v moji (začasni) sobi tega ni. Ni čaja, ni odeje in ni občutka zime. Živim v študentskem domu in dejansko je temperatura v sobi, še posebej pa v kuhinji, prevroča. V vseh 14 nadstropjih, kolikor jih stavba premore, lahko vidiš odprta okna, ki "hladijo" stanovanja. Pretopla soba in premrzlo ozračje zunaj nje. Takšna "prevara" me je stala tipičnega zimskega prehlada prejšnji teden, ko sem se, glede na toplo stanovanje in sončno vreme, ven odpravila s tanko majčko in sončnimi očali, kot v kakšnem smučarskem resortu. Well done.

Ampak ne le, da imam trenutno močan čustven izliv sovraštva do zime, ne boste verjeli, kaj vse se vam (verjetno ne vam in verjetno ne vsakemu običajnemu človeškemu bitju) lahko zgodi v zgolj 5 dneh, je pa vsekakor vroča tema za vse, ki se boste drugo leto odpravili na izmenjavo. Tukaj pride na vrsto zgodba o moji začasni sobi. Vse se je začelo, ko sem se iz Hertenkampa preselila v popolno sobo v študentskem domu Vestije in spoznala čudovito cimro Ano iz Litvije (ali Latvije, še sedaj ne vem). Brez sarkazma, vse je bilo popolno. Ana me je spoznala z nizozemskim pravnim sistemom in glede na to, da sem državljanka EU, študiram na Nizozemskem in delam več kot 32 ur na mesec (za Housing Anywhere), ustrezam kriterijem za štipendijo s strani nizozemske vlade. "Zakaj pa ne, zastonj denar?!" so bile moje prve misli. 2 tedna sem zbirala vso dokumentacijo za prijavo, zadnji opravek pa sem imela na občini, ko sem morala prijaviti moj nov naslov. Takrat sem ugotovila, da na Hofdijk 207 živim ilegalno! Ta-da-da-dam! Svet se mi je zrušil pred očmi in ko bi vsaj rekla, da pretiravam. Tisti ponedeljek je bila moja največja nočno-dnevna mora. Ko se 2 tedna trudiš in že računaš na 260€ mesečnega pritoka s strani super prijazne nizozemske vlade, ne - nekaj more iti narobe. Še večji problem je seveda imela punca, od katere jaz najemam sobo. Sporočili so ji, da se mora do 15.3. izseliti iz stanovanja - ampak, kam pa jaz? Vse moči sem (ponovno) uprla v iskanje nove sobe in po 2 dneh se odločila za ugodno sobico v centru mesta. Konec tega neumnega februarja se ponovno selim in postala bom cimra dvema fantoma - Nizozemcu in Špancu. Kemija med nami je stekla in mislim, da bodo naslednji 4 meseci zelo zabavni. Vsekakor bolj kot februar. Ampak, always look on the bright side of life, postala sem pravi ekspert v nizozemski birokraciji in glede na moje tretje stanovanje v 7 mesecih, še večji ekspert na trgu nepremičnin! Tako da, ljudstvo, če želite sobo Rotterdamu ali mogoče štipendijo, veste koga morate kontaktirati. Kar v vrsto. V novem stanovanju sem se lahko brez težav registrirala v mestno hišo in se končno le prijavila za štipendijo. Sedaj pa čakam 4-6 tednov, da bodo mojo prošnjo pregledali in jo na koncu, upam da, potrdili.

Drugače pa pišem naloge in po novem tudi snemam filme, za Communication & Organizations predmet smo morali posneti 3 minutni video in se ob tem zelo zabavali, trenutno pa bi bilo dosti bolje, da bi se že pripravljala na moj prvi kolokvij, ki ga imam natanko - jutri. Cinema & Society je zelo zanimiv predmet in še nikoli nisem gledala dobre filme s tako kritičnega vidika, obravnavamo propagando, nasilje, taboo teme in še veliko več sledi. Sledi pa tudi že druga revija MarkEUR! Sedaj smo v procesu pisanja in moje delo je Fail/Score (3 najboljše in 3 najslabše kampanje v zadnjem času) ter še kar ne morem mimo intervjujev, moj nasmeh še deluje, 2  intervjuja z diplomanti Erasmus School of Management. Zanimivo in zabavno, še bolj pa mi je bila pri srcu ponedeljkova večerja v Happy Italy piceriji s člani odbora revije. Tako smo sprostili profesionalni odnos in poklepetali ob prijetnem večeru. 

Komaj že čakam, da se februar konča. Kaj naj ne bi pust pregnal zimo? Mogoče zato tukaj še kar vztraja, saj Nizozemci ne praznujejo pusta! Prijatelj mi je rekel, da je "carneval more for people from the south", kaj naj bi to pomenilo, pa si razlagajte po svoje. Jaz sem bila popolnoma razočarana. Naj v teh 28 dni stisnemo še Valentinovo, ko je moja depresija dosegla svoj višek. Kako patetično pocukrano in veliko preveč rdeče/roza barve za moje oči. Mogoče pa le zato, ker neskončno pogrešam, koga drugega kot Claudia. Še 8 dni, 7 ur, 22 min in 19 sekund je v tem trenutku odbila ura oz. bolj moderen internetni "countdown". Veliko preveč! Si lahko predstavljate? Jaz si težko, ampak vem, da bom naslednji teden v pričakovanju petkovega večera, ko se bom mudila po amsterdamskem letališču in vznemirjeno čakala na svoj let. Let v njegov objem. In ko se bom na februar le s kotičkom očesa ozrla čez ramo in se samo nasmejala vsem nevšečnostim. Takrat bo na vrsti že marec ...