Nasmešek do ušes

Po napornem tednu sem si morala privoščiti pravo žensko razvajanje - Primark. Paša za oči in cele dve uri, ki sem jih porabila za vrtenje med policami in obešalniki, polnimi nove spomladanske kolekcije (in tudi že kopalk!), so bili višek petkovega sproščanja po Cinema&Society kolokviju. Po tem se je moje razpoloženje le še dvigovalo in sledil je večer v družbi internacionalnih prijateljev v Jamesovi veliki dnevni sobi. Rada imam takšne večere, ko se lahko nagovorimo s starimi znanci in ko nekdo pripelje nekoga, ki pripelje nekoga, spoznavamo nove prijatelje, ki jih odprtih rok sprejmemo medse, še posebej če za dobrodošlico spečejo pecivo (mmm, pravo čokoladno bombo je tokrat pripravila Lubi, vedno imam srečo, da se okrog mene naberejo odlični kuharji ali peki! :). Za popoln zaključek pa smo z Rebeko ob koktajlu dobile še manjše presenečenje s strani natakarja - ognjemet! Praznovanje je bilo uradno uspešno! :)

Moj nakup v Primarku pa vizualizirajo spodnje fotografije, enjoy! 

28 dni preveč!

Tako kot mi februar para živce mi ni še nikoli noben mesec. Da ne omenjamo mraza, mraza in še enkrat mraza, v kombinaciji z ledenim vetrom, medtem ko opravljam svojo pot na redni relaciji dom - faks. Že tako ne najboljše kolo, ki sem ga za 40€ v "skriti četrti" kupila od južnega prijatelja Maria Mariča, mi še večje težave povzroča, ko moram poganjati z dvojno silo vetru v obrambo. Mislim, da so se moje stegenske mišice močno okrepile, prepričujem se, da zaradi dnevnega obiska v fitnesu, ampak nizozemsko vreme te prisili na vsakodnevno telovadbo na kolesu. Če seveda nimaš najbolj modernega in tehnično zmogljivega (ali ne vem kakšne so karakteristike dobrega kolesa), si prisiljen poganjati staro kripo in vsako toliko preveriti ali zadnja luč še sveti, ali se pnevmatika še ni dokončno spraznila in ali čuden škripajoč zvok mogoče ne prihaja iz svojega iPoda. Da seveda ne omenjam, kako so vsi Nizozemci pogumno in ne obremenjujoče kolesarili v snegu in poledici! Poskusila sem in gre, brez težav. Ampak ne prosim za več snega, en teden od skupno slabih 28 dni, kolikor jih februar premore, ga je bilo več kot dovolj.

Naj se še malo poglobim v to ekstremno zanimivo nizozemsko vreme. V svoji (začasni) sobi - ta zgodba še sledi - se temperatura vije krepko nad normalnih zimskih 20 stopinj. Nikoli nisem bila navajena, da bi se v zimskem času po stanovanju sprehajala v kratkih hlačah, poletni majčki in mogoče celo japonkah. Halo? Prav pogrešam večere na domačem kavču v dnevni sobi, ko se obe z mamo pokrijeva s toplo odejo, pijeva čaj in gledava najbolj blesave romantične komedije. No, v moji (začasni) sobi tega ni. Ni čaja, ni odeje in ni občutka zime. Živim v študentskem domu in dejansko je temperatura v sobi, še posebej pa v kuhinji, prevroča. V vseh 14 nadstropjih, kolikor jih stavba premore, lahko vidiš odprta okna, ki "hladijo" stanovanja. Pretopla soba in premrzlo ozračje zunaj nje. Takšna "prevara" me je stala tipičnega zimskega prehlada prejšnji teden, ko sem se, glede na toplo stanovanje in sončno vreme, ven odpravila s tanko majčko in sončnimi očali, kot v kakšnem smučarskem resortu. Well done.

Ampak ne le, da imam trenutno močan čustven izliv sovraštva do zime, ne boste verjeli, kaj vse se vam (verjetno ne vam in verjetno ne vsakemu običajnemu človeškemu bitju) lahko zgodi v zgolj 5 dneh, je pa vsekakor vroča tema za vse, ki se boste drugo leto odpravili na izmenjavo. Tukaj pride na vrsto zgodba o moji začasni sobi. Vse se je začelo, ko sem se iz Hertenkampa preselila v popolno sobo v študentskem domu Vestije in spoznala čudovito cimro Ano iz Litvije (ali Latvije, še sedaj ne vem). Brez sarkazma, vse je bilo popolno. Ana me je spoznala z nizozemskim pravnim sistemom in glede na to, da sem državljanka EU, študiram na Nizozemskem in delam več kot 32 ur na mesec (za Housing Anywhere), ustrezam kriterijem za štipendijo s strani nizozemske vlade. "Zakaj pa ne, zastonj denar?!" so bile moje prve misli. 2 tedna sem zbirala vso dokumentacijo za prijavo, zadnji opravek pa sem imela na občini, ko sem morala prijaviti moj nov naslov. Takrat sem ugotovila, da na Hofdijk 207 živim ilegalno! Ta-da-da-dam! Svet se mi je zrušil pred očmi in ko bi vsaj rekla, da pretiravam. Tisti ponedeljek je bila moja največja nočno-dnevna mora. Ko se 2 tedna trudiš in že računaš na 260€ mesečnega pritoka s strani super prijazne nizozemske vlade, ne - nekaj more iti narobe. Še večji problem je seveda imela punca, od katere jaz najemam sobo. Sporočili so ji, da se mora do 15.3. izseliti iz stanovanja - ampak, kam pa jaz? Vse moči sem (ponovno) uprla v iskanje nove sobe in po 2 dneh se odločila za ugodno sobico v centru mesta. Konec tega neumnega februarja se ponovno selim in postala bom cimra dvema fantoma - Nizozemcu in Špancu. Kemija med nami je stekla in mislim, da bodo naslednji 4 meseci zelo zabavni. Vsekakor bolj kot februar. Ampak, always look on the bright side of life, postala sem pravi ekspert v nizozemski birokraciji in glede na moje tretje stanovanje v 7 mesecih, še večji ekspert na trgu nepremičnin! Tako da, ljudstvo, če želite sobo Rotterdamu ali mogoče štipendijo, veste koga morate kontaktirati. Kar v vrsto. V novem stanovanju sem se lahko brez težav registrirala v mestno hišo in se končno le prijavila za štipendijo. Sedaj pa čakam 4-6 tednov, da bodo mojo prošnjo pregledali in jo na koncu, upam da, potrdili.

Drugače pa pišem naloge in po novem tudi snemam filme, za Communication & Organizations predmet smo morali posneti 3 minutni video in se ob tem zelo zabavali, trenutno pa bi bilo dosti bolje, da bi se že pripravljala na moj prvi kolokvij, ki ga imam natanko - jutri. Cinema & Society je zelo zanimiv predmet in še nikoli nisem gledala dobre filme s tako kritičnega vidika, obravnavamo propagando, nasilje, taboo teme in še veliko več sledi. Sledi pa tudi že druga revija MarkEUR! Sedaj smo v procesu pisanja in moje delo je Fail/Score (3 najboljše in 3 najslabše kampanje v zadnjem času) ter še kar ne morem mimo intervjujev, moj nasmeh še deluje, 2  intervjuja z diplomanti Erasmus School of Management. Zanimivo in zabavno, še bolj pa mi je bila pri srcu ponedeljkova večerja v Happy Italy piceriji s člani odbora revije. Tako smo sprostili profesionalni odnos in poklepetali ob prijetnem večeru. 

Komaj že čakam, da se februar konča. Kaj naj ne bi pust pregnal zimo? Mogoče zato tukaj še kar vztraja, saj Nizozemci ne praznujejo pusta! Prijatelj mi je rekel, da je "carneval more for people from the south", kaj naj bi to pomenilo, pa si razlagajte po svoje. Jaz sem bila popolnoma razočarana. Naj v teh 28 dni stisnemo še Valentinovo, ko je moja depresija dosegla svoj višek. Kako patetično pocukrano in veliko preveč rdeče/roza barve za moje oči. Mogoče pa le zato, ker neskončno pogrešam, koga drugega kot Claudia. Še 8 dni, 7 ur, 22 min in 19 sekund je v tem trenutku odbila ura oz. bolj moderen internetni "countdown". Veliko preveč! Si lahko predstavljate? Jaz si težko, ampak vem, da bom naslednji teden v pričakovanju petkovega večera, ko se bom mudila po amsterdamskem letališču in vznemirjeno čakala na svoj let. Let v njegov objem. In ko se bom na februar le s kotičkom očesa ozrla čez ramo in se samo nasmejala vsem nevšečnostim. Takrat bo na vrsti že marec ...

Zaobljube

Pred dvema tednoma sem začela s 3 blokom 2 semestra. Polovica je že mimo! Z najnižjimi pričakovanji počasi dobivam ocene prejšnjega bloka, medtem pa že gledam, pišem, berem in snemam (ja, za prvo nalogo Communication & Organizations course smo morali posneti 3 minutni video!!) nove projekte novih predmetov. Čeprav se počutim že kot stara znanka faksa in Rotterdama na splošno, se je marsikaj spremenilo. Preselila sem se v novo stanovanje v center mesta, iz hiše s 6 nizozemskimi cimrami sedaj bivam z Litvanko s super britanskim naglasom, veliko starih exchange študentov iz prejšnjega semestra se je poslovilo in dobili smo novo pošiljko zabavne, vedoželjne mladine, ki kar prekipeva od energije, da ne omenjam novih predmetov in profesorjev, največja sprememba pa je vsekakor ogromna razdalja s Claudiem. Nisem si mislila, da bo tako težko, ampak ne morem reči, da mi ni nihče tega povedal, saj je mama že na začetku najine zveze razmišljala s trezno glavo in me spraševala: "kaj bo pa potem, ko bosta 800km narazen?". Zakupila bova Easyjetove lete za pol leta v naprej! In to sva tudi naredila. Komaj čakam, da se ponovno vidiva, za zdravstveno varnost vseh vas, saj sva s Claudiem velika epidemija sladkorne, pa naj vam raje povem mojo novoletno zaobljubo. 

No, ne tiste smešne novoletne zaobljube, ki smo jih s prijatelji (že tradicionalno) posneli v naši bovški rezidenci, svoje prave zaobljube sem tokrat prihranila za kitajsko novo leto! Pod vplivom dobrega prijatelja Jamesa (ki je tudi moj edini prijatelj (resnične) kitajske rase, čeprav se ima sam za Južnoafričana, s stalnim prebivališčem na Nizozemskem) pač vem, da jutri, 10.2.2013, vstopimo v leto kače. Zasledila sem tudi nekaj zabav v kitajski četrti v Rotterdamu, ampak mislim, da bom to spustila iz mojega planerja, sej sem vanj vnesla nove aktivnosti. Kot na primer fitnes. 

Tako je, moja glavna novoletna zaobljuba ni nič kaj izvirna, ampak kot velik sladkosned v kombinaciji z dejstvom, da se kratki rokavi in spomladanska krilca hitro približujejo, sva se z Dunyo vpisali v fitnes. Glede na  smešno spremenljivo nizozemsko vreme (v 1 dnevi lahko dežuje, sneži, piha burja, nato pa zasije sonce in odpre se popolno nebo brez oblačka) sem z vsakodnevnim tekom okrog Kralingse Plas jezera že zdavnaj obupala in ga le podoživljala v mislih skupaj z Ano, Vido, Nino in še kom v novogoriškem Panovcu. Nakar me je Dunya dobila v svoje kremplje in skupaj sva se odpravili v fitnes "Fit for free" na Blaaku. Sedaj pa pozor, v vednost vsem slovenskim fitnesom, ki se, kot sem slišala, velikokrat precenijo (baje se mesečna karta v Ljubljani začne pri 55€), stane fitnes v centru Rotterdama pičlih 15,95€ / mesec.  Fit for free z razlogom. Neverjetno, kaj? No, seveda sem morala plačati tudi letno članarino, ki znaša 25€, čeprav bom v Rotterdamu samo še do sredine junija, ampak vseeno. Za 16€ na mesec imaš možnost uporabe vse čudne aparature, ki po navadi niti ne vem za kaj se uporabljajo, vem samo, da me trenutno vse boli, za 19,95€ / mesec pa imaš v ceno vključene še vse vadbe od aerobike, pilatesa, body pumpa in drugih "trebuh noge zadnjica" vaj. Včasih me cene na Nizozemskem kar pozitivno presenetijo, kot na primer, da za liter mleka v trgovini plačam nič več kot 47 centov, za stroompvaflje 64 centov, za pivo v našem najljubšem klubu Bed pa 1,5€ (happy hour 1€!).

Verjetno ste si svoje zaobljube zaprisegli že pred kakšnim mesecem, ampak bolje kasneje kot nikoli, jaz sem za izgovor uporabila kitajsko novo leto. Pa saj ne potrebujemo izgovora, spremembe so vedno nova sapica v naših vsakdanih. Želim si, da bo naslednja polovica leta prav tako zabavna kot je bila prejšnja in komaj že čakam toplejše dni, ko se bom super fit v kopalkah grela na sončku in uživala bog ve kje. Oh, že sanjam, medtem ko me ob pogledu skozi okno kar zmrazi - Rotterdam je ponovno pokrila snežna odeja in kaj kmalu se bo zasvetil tudi kakšen ognjemet ... Pa srečno!

Marakeš

Glavna džamija v Marakešu + pokopališče.

Kar vest me peče, kako grdo sem meseca januarja zapustila blog. Pozabila na pisanje, ki mi je velikokrat olajšalo dušo in sprostilo misli, pozabila na beleženje dogodkov, sedaj pa se jih je nabralo že toliko, da bi lahko spisala celo knjigo. Sploh ne vem, kdaj se je januar začel in kdaj končal. Nekje med letališči, Nizozemsko - Švico - Slovenijo, poslovnimi sestanki za Housing Anywhere in seminarskimi nalogami, ker seveda, obiskujem tudi faks. 

Najlepši spomin pa me v trenutno (nič kaj presenetljivo) deževnem Rotterdamu vleče nazaj na tople in sončne dni počitnic v Maroku. Mnogim od vas sem obljubila fotografije in tukaj so. Uživajte in glede na ugodne cene Easyjetovih letalskih kart iz Benetk, Milana ali drugod, boste mogoče svoj naslednji oddih planirali ravno v Marakešu. Priporočam! :) 

Marakeš. Definicija kaosa. Gneča in prah. Arabsko barantanje. Prve tri asociacije, ki mi padejo na pamet, in nekaj dni je šok več kot prisoten. Nato pa spoznaš, kaj vse se skriva za kuliso. Prijaznost in gostoljubnost, neskončne tkanine živobarvnih pokrival, vonj sveže zelenjave in kuskusa, pomarančni sok, začimbe, palme, arabska arhitektura in čudoviti sončni zahodi. Maroko je drug svet in ne, niso me poskusili kupiti za 30 kamel, ampak me je skromen gospod nomad v puščavi hotel poročiti in odpeljati k njegovi družini, čeprav sem Claudia močno stiskala za roko ... 

V riadu, tipični maroški hiši, kjer smo prenočevali, smo kupili "2-dnevni izlet v puščavo". Z mini avtobusom so nas po veliko preozki cesti in dobrih 5 urah vožnje popeljali preko gorovja Atlas in nekaterih manjših mestec do čisto prave puščave. Do čisto pravega peska so nas znosile kamele, neudobne in nerodne, večerjo so nam skuhali nomadi v kampu, nam predstavili tradicionalno glasbo in nas segreli ob ognju. Temperaturne amplitude so namreč v puščavi ekstremne - čez dan nas je grelo dobrih 23 stopinj, po noči pa smo zmrzovali v bundah in zaspali pokriti s 4 odejami! Pred spanjem pa smo občudovali popolno temo in neskončno zvezd. Ne more se primerjati Nadiža, Bovec ali kakršna koli poletna noč, nikoli prej nisem videla takšnega ozvezdja. Čudovito. Ko smo vendarle premraženi zaspali, smo vsi že komaj čakali na jutro in sončni vzhod. Vsekakor nepozaben izlet - preživeli smo noč v puščavi.

Naš naslednji izlet pa nam je gospod lastnik riada priporočil ogled drugega največjega slapa v Afriki - Ouzoud Falls. 110 m visok slap z veliko zelenja, predvsem oljk, ter opic v okolici, popoln oddih od mestnega direndaja. 

Maroko skriva in preseneča. Nekaj časa potrebuješ, da se navadiš na njihov ritem in arabsko komuniciranje (kričanje je način govora), osle, konje, motorje in druge načine prevoza, ki brez pravil divjajo po mestnih ulicah ter prah, ki se dviga pod nogami. Ampak za cenovno ugodne počitnice lahko jahaš kamele, prespiš v puščavi, začutiš revščino, napiješ pomarančnega soka in se porišeš s kano, osvežiš na slapovih in skriješ v senci oljk ter  nazadnje umiriš v tišini riada (kaj je to, si končno lahko ogledaš na spodnji levi sliki, v prvem nadstropju atrija pa lahko vidiš tudi našo sobo). Nekaj novega in drugačnega, raziskovanja vredno!