Going international

Na letališču. Že tretjič ta mesec, le da vedno v drugem mestu, v drugi državi. Opazujem punco, ki sedi v drugi vrsti pred vhodom številka 13, kar simpatično črnolasko, ki sama opazuje fanta. Že celih 30 minut in verjetno še kaj več, medtem ko mene še ni bilo tukaj, se mu navihano nasmiha, on pa strmo buli v svoj iPhone in se ne zmeni za mimoidoče na bruseljskem letališču. Tako očitno ga osvaja, da se je pravkar zelo »po nesreči« zabila vanj z njeno veliko potovalko, on pa niti pomežiknil ni, nič. Ha, iz te moke ne bo kruha. Ozrem se naokoli in vidim vedno več slovenskih obrazov. Nasproti mene sedita gospod in gospa z več kot nadležnim ljubljanskim naglasom, tako močnim, da sem morala poiskati slušalke in vklopiti glasbo. Čudni občutki me preletavajo, ampak vseeno, veselim se ponovnega srečanja z družino in komaj čakam, da vidim, ali bo mama spet jokala ali se je po pol leta življenja v Rotterdamu že navadila na mojo odsotnost. Stavim da ne. Zunaj se mrači, ampak dokler ni snežnega meteža, sem zadovoljna. Res nočem obstati v letalu, tako kot je gospodična Nemka, ki je prejle klepetala z menoj, zaradi slabega vremena 5 ur sedela na samem letalu v Manchestru. Bog pomagaj, 5 ur ujeta v letalu, na Ryanairovem sedežu velikem celega pol kvadratnega metra in veliko previsokimi cenami hrane in pijače. Ne, dovolj je bilo potovanja za danes in upam, da me doma že čaka topla večerja in sladica iz mamine pečice. To pogrešam.

Medtem ko opazujem popotnike iz celega sveta, pomislim na pretekli mesec mojega življenja in lahko bi kot po tekočem traku začela naštevati dogodivščine, potovanja in nepozabne trenutke. No, pocukrano kolikor se sliši, požrite slino in se pripravite, saj vam imam veliko za povedati.

Januar je žarel. Vsaj iz mojega notesnika. Od božičnih počitnic pri Claudiu v Švici se vam nisem oglasila, ampak ne mislite, da se v tem obdobju ni nič zgodilo. Preveč! Torej, po žal ne preveč belem božiču sva se s Claudiem  z avtom odpravila na 6 ur dolgo pot proti Sloveniji. Kdor še ni preživel več kot 4 mesece v tujini, ne ve, v kakšnem navdušenju sem se vseh teh 6 ur vozila skozi prometno Italijo. Ko pa sem zagledala tablo Venezia, sem se počutila kar domače. V Rotterdamu moram namreč večkrat razlagati, kje je naša majhna Slovenija in velikokrat rečem kar, da živim 1h vzhodno od Benetk.

Prav smešno se je bilo pripeljati v rodno Novo Gorico s švicarsko registracijo, ko sva se ustavila na bencinski črpalki, so gospodiči iz sosednjega bara kar buljili v naju. Ampak, Nove Gorice, božično okrašene in polne veseljakov, ki so rajali v šotoru na Kidričevi ulici, sem bila več kot vesela, še bolj pa staršev in ostale familje (beri prijateljev), ki so me že nestrpno pričakovali. Pristni objemi in nasmehi mojih najdražjih. Nekaj dni v domačih krajih, Ljubljani in Bovcu je minilo kot blisk. Vem, da je to le prispodoba, ampak se z razlogom reče tako. In ja, božična Ljubljana je bila prekrasna (!!), za silo sem se tudi naboardala na bovškem Kaninu in si z njega ogledala slovensko obalo, saj nas je vseskozi spremljalo  lepo sončno vreme. Na silvesterski večer pa je jasno nebo razsvetlil ognjemet, čeprav nanj nisem bila najbolj pozorna, saj sem se raje zazrla v oči (velikokrat solzne, večkrat meglene) prijateljev, tistih, ki jih imam najraje in ki mi želijo dobro. In jaz želim vse najlepše njim. Pristne novoletne želje in nekoliko bolj smešne zaobljube, naj rečem kar – Bovec vedno zmaga! Enkrat sem že dejala, da je objem pravega prijatelja enako močen tudi po 4 mesecih izmenjave na drugem koncu Evrope, in res je tako. Tej moji pravi prijatelji pa so v našo (baje zelo zaprto) družbo odprtih rok sprejeli tudi mojega Claudia. Žal, pa sva se morala po slabem tednu obiska v Sloveniji, posloviti in kot kakšna nomada, ponovno odpraviti na pot.

Nazaj v Švico in takoj naslednji dan na čisto prave počitnice. Kako definirati počitnice? Toplo vreme, nova destinacija, nobenih skrbi in dobra družba. Checked! V kovček sem nabasala kratke rokave, fotoaparat in sončna očala, saj naju je s Claudiem tokrat popeljalo na jug – v Maroko. Teden dni Marakeša, arabske hrane, tržnice, barantanja, poleg tega pa izlet v puščavo, noč pod zvezdami, kamele in pesek, drugič pa polno zelenja v gorovju Atlas, oljk in božanski slap v Afriki … Maroko ti ponuja raznolikost in odpira oči v čisto novi svet. Svet, ki ne pozna civilizacije, kateremu je Evropa tako daleč stran (čeprav let traja le dobre 3 ure in pol), in predstavlja popolni oddih v tišini riada. Navsezadnje pa smo bili vendarle veseli, da se vračamo nazaj, kjer je wi-fi na vsakem drugem koraku in kjer namesto oslov in kočij, metroji prevažajo ljudi.

V realnost. Oba s Claudiem sva se zagrebla v knjige in skripte, naloge in eseje. Oba naju je čakalo izpitno obdobje in tolažila sva se, da bova s spočito glavo lažje začela z učenjem, ampak verjemite, kako je bilo težko. Še težje je bilo, ko sva se morala posloviti, saj je Claudio s svojo izmenjavo v Rotterdamu zaključil decembra, jaz pa ostajam do konca za celo šolsko leto. Ja, kdor še ne ve, res je tako in verjamem, da je bila odločitev o podaljšanju izmenjave pravilna. Še enkrat naj poudarim, kako sovražim slovesa!

Kako težko je bilo pustiti najdražjega, da odide. Spustiti roko, ki te je držala močno in varno zadnje 4 mesece. Nočeš, da greš in da se konča, saj veš, da bodo dnevi brez njega turobni in dolgi. S solzami v očeh pridobivaš zadnje minute, si poskušaš zapomniti vsako besedo, občutiti vsak dotik, si ga vtisniti v spomin, da ga bom lahko v podoživljala še dolgo. Ne le spomin, dotik je tisti, ki povzroči bolečino v trebuhu in žalost preplavi misli. Trudila sem se biti močna in pogumna, se tolažila s spodbudnimi besedami, notranji glas pa je kričal. Zadrževanje solz ni moja vrlina, nič čudnega, mogoče sem to podedovala. Kako rada bi ostala in on bi rad šel z menoj. Ampak druge izbire nisva imela. Claudio študira v Zurichu in končuje dodiplomski program ekonomije. Vseeno pa, da ne boste mislili, da se je podrl svet (če se ni 21.12., smo tudi 13.1. vsi preživeli), poslovila sva se in že začela odštevati dneve do naslednjega srečanja. In danes jih je točno le še 9.

Obožujem Rotterdam in končno sem po dobrih 3 tednih ponovno zakorakala po njegovih ulicah. Le da tokrat kot brezdomka (dvodnevna, na srečo). Ja, ker sem se konec decembra izselila iz sobice v Hertenkampu, sem med počitnicami imela dodatno skrb iskanja sobe, kar pa ni ravno najlažja reč, četudi delaš za Housing Anywhere. Nazadnje sem le dobila prijetno sobo (sploh ne morem reči sobico, saj je ogromna!) v centru mesta, v stanovanju s zabavno Ano iz Latvije (ali Litve, še sedaj ne vem) v velikem študentskem domu Vestie. Poleg tega, da imam v sobi zakonsko posteljo in televizijo, te ob vstopu kar premami pogled na velikanski kavč (to so pa nizozemski študentski domovi). Tako da, dragi moji, sprejemam datume za nove obiske! Vendar pohitite, saj se termini že polnijo ;)

Medtem ko se baterija mojega prenosnika že vztrajno prazni in ko sem (pre)poslušala že vse moje komade na iPodu (verjetno dvakrat), nam gospod pilot sporoča, da se približujemo Ljubljani, kjer je skromnih 0°C! No, če sem na kolesu preživela rotterdamskih -12°C v kombinaciji z močnim vetrom in snežnim metežem, mislim, da bo teden v Sloveniji mačji kašelj. Ali kako že rečejo. Upam, da bodo takšni tudi sestanki za stanovanjsko platformo HousingAnywhere.com, ki se bodo eden za drugim vrstili od sredo do petka. Kratek poslovni obisk torej, potem pa nazaj na letališče in novemu študijskemu semestru naproti … :)